Med čakanjem, da se mi na računalnik namesti glomazna kreatura, sem imela nekaj trenutkov zase. Zaznala sem, da se me loteva čudna žalost, bogsigavedi zakaj. Pravzaprav vem zakaj, vendar je stvar tako žalostna, da bi še najbolj žalostni med vami bili veseli in zato ne bom napredala o njej. 😀
Splav na toku misli me je privedel do otoka, kjer je rasla palma spomina, na njej pa kokos, v katerem je bilo sporočilo. Sporočilo se je glasilo: “Pika. Dnevnik.”
Ker sem danes že skoraj ves dan v posebni fazi delovanja, kjer je enostavno komplicirano in komplicirano zelo enostavno, sem sporočilo takoj razumela. Pika me je na Bložiču vprašala, če še uničujem dnevnik. 🙂 Do danes sem ga imela zaprtega v predalu, da ne bi prišlo do samouničenja. Tako poceni je namreč ne bo odnesel. 😛
Ker mi ni bilo za norčije v stilu “odnesi dnevnik pod tuš”, sem za nalogo izbrala izdelavo papirne verige. Verige so skrivnostno večpomenske, kot je večpomenska dvoumnost. 😉
Z verigo priklenemo, z verigo sklenemo, z verigo lahko omejimo ali osvobodimo. Kaj od tega je dobro in kaj je prav, je odvisno od vsakega posameznika — tudi od tebe, dragi bralec.
Če osebo priklenemo nase, si jo na poseben način lastimo in jo s tem tudi omejimo. Če z verigo sklenemo nepovezane stvari, dobimo Celoto, ki je več kot le vsota posameznih delov. Sinergija. Če sklenemo pretesno, se lahko zgodi, da se Sinergija zaduši in postane le navadna Vsota.
Z verigo nas omeji realnost, če predolgo nosimo zvezdni prah na glavi, vendar se z verigo lahko osvobodimo, če priklenemo svoje strahove.
Takšne so te verige, dobre in slabe, sive v svoji sijajnosti in sijoče v svoji sivini.
Traparija. Saj gre le za nalogo v dnevniku. 😉
