Če bi preproge letele

Če bi preproge letele, bi bili Angleži med vodilnimi trgovci (mogoče tudi izvozniki) teh izdelkov. Cambridge je dokaj malo mesto (v primerjavi z Londonom ali Briminghamom), vendar lahko na vsakem drugem voglu kupiš tepih 😆 Parkrat me je prijelo, da bi vprašala, če imajo leteče tudi, al pa tiste ljubezenske :mrgreen: Mimogrede, vsak pravi italijanski mačo ve, kaj je ljubezenski tepih in ga tudi z užitkom razkazuje 😆

Ker preproge ne letijo, sem morala nazaj spet z RyanAir-om. Dan pred odhodom domov so mi poslali “veselo” obvestilo na mejl, da žal njihov sistem (spletna stran, web check-in, preverjanje podrobnosti leta) nekaj dni ne bo deloval. Kljub temu bi naj vsa letala normalno odfrčala z letališč. Pripravila sem se že na najbolj črn scenarij: da bom dan ali dva preživela na letališču 🙂

No, na srečo je vse, kar so napisali v mejlu, držalo. Moj frčoplan je bil celo celih 15 minut prehitro v Grazu. Verjetno kurijo slovenski premog, ki je energijsko bogatejši 😆

Zadnji hit na RyanAir-ovih letalih: ob pristanku se zaslišijo fanfare in sami sebi čestitajo, da so tako dobri in hitri in da ne zgubijo veliko prtljage. Nekateri potniki okoli mene so bili ob zvoku fanfar šokirani. Mislili so, da so zamudili vso akcijo: pokvarjen letalski motor, odtrgana kolesa, luknjo v letalu in celo goro teroristov, nam pa je uspelo vseeno lepo mehko pristati!!!

Predzadnji dan mi je uspelo nabrati še nekaj fotk iz okraja Huntindgdonshire (obiskala St.Ives in Huntingdon).

Z letečo preprogo…

To bo za danes, jutri, pojutrišnjem in še kak dan vse z moje strani 🙂 Moram še spakirati, ker jutri odfrčim… en dan prihodnosti naproti.

Možgani na off…

Nisem vedela, da me lahko pet ur poslušanja kitajsko-svahilijske-korejsko-japonske angleščine tako utrudi… Sama sebi zavidam, da sem iz tega konca sveta, kjer klepamo angleščino vsaj približno razumljivo, čeprav (občasno) z rusko-kazahstanskim naglasom. Jojmene, bilo je krvavo… Vem, da se trudijo, vendar je globel med izgovorjavo jezikov (angleščine in x vzhodnjaškega jezika) za navadne smrtnike, ki ne obiskujejo angleških tečajev in ki ne govorijo angleščine vsak dan, takih dimenzij kot luknja direkt v pekel. Enosmerna vozovnica za rezanje žil.

Kako se morajo šele ti bučmani (mišljeno ljubkovalno) smejati nam, ko nas slišijo tolči in sekati mimo po njihovo :mrgreen: Verjetno se počutijo, kot da bi jim kdo s pozavno ril skozi ušesa in za nameček hkrati nabijal še s činelami…

L(j)ubi bog. Res sem sesuta, kot da bi ves dan z žličko odkopavala tri-tonske kamne v kamnolomu duš. Grem se sestaviti za jutrišnji dan.

Vroča čokolada z mentolom

Ko proti mrazu več nič ne zaleže, me reši vroča čokolada z mentolom. Instant verzija, ker je tista v kafiču a) predraga, b) predaleč, c) preveč kalorična 😆 Instant rešitve za instant čase. Ko pa nihče noče sem k meni na kavo…

Kar tako, brez vnaprejšnje napovedi se je prikazalo sonce. Mraz sicer ni pojenjal, so pa magično izginili vsi kratkohlačniki in kratkomajčnice. Morda jih je pobralo… Upam, da ne.

Privoščila sem si foto seanso po mestu. Našla sem sto in en skriti kotiček, vsaj tri parke, vsaj deset turistov in neznansko prometno konico na poti nazaj do hotelčka. Raje sem stopila z busa in kak kilometer in pol raje prepešačila, mrazu navkljub.

Nič več se mi trenutno ne piše… Naj fotke govorijo zase. Mesto mi je pripovedovalo svojo zgodbo…

Mesto skrivnih kotičkov