Sobotni dan je bil lep in pester in zvinjen 🙂
Začelo se je z zanimivim blogersko-neblogerskim “hej ho hej ho, mi v hribček zdaj gremo” izletom do Bohorskih slapov (kodno ime Zbor Vršacev) z Bubo Švabom, Piko in MaMlazom in mojo malenkostjo (kar se blogerske zasedbe tiče) ter Bubovo Bubo in mojim Sparkijem (kar se neblogerske zasedbe tiče). Bilo je kratko ali sladko: pojedli smo dve čokoladi, videli dva slapova, videli Bubo v celem spektru fotografskih akcij, zvedeli marsikaj poučnega o toploti (hvala!) in zaključili z odo Chucku Norissu in Rambu (to je bil hec 😆 ). Upam, da še kdaj! 😆
Nadaljevanje je bilo še pestrejše (vsaj adrenalinsko). Nepredvidljivemu makedamu je sledila nezgoda (moja prva motoristična nesreča, na srečo zelo blaga), kjer je moj gleženj na sestanku z zemljo in motorjem dejal, da ima tega sestanka dovolj in da si gre enega zvit. In je zvinjen. Tek za nekaj časa odpade, hodim kot Krjavljelj, kar pa ne pomeni, da mora moje pisanje tule krevsati le na eno nogo. Lahko kar na obe 
Hej ho hej ho hej ho, v hribček zdaj gremo…
Mamlaz v elementu. Poskrbel je za razmigovanje naših trebušnih mišic 😆