Ker mi levo oko trza že tretji dan, pišem tole z desnim. 😉
Že drugič v hudo kratkem času sem se zalotila ob misli, da nisem dovolj resna, vsaj ne dovolj resna za Velike in Odrasle. Gonjenje zabavljaško-smotanega, občasno naivnega pogleda na stvari — enostavne ali kompleksne, majhne ali velike, vsakdanje ali dolgoročne — kaj to pove o meni?
Z enim očesom pred spanjem berem Tako je govoril Zaratustra, z drugim očesom Dnevnik Bridget Jones, razumem skriti, zaviti in trikratno-implicitni humor v obliki cinizma, sarkazma, ironije, hkrati pa se lahko do solz nasmejim najbolj butastim foram “Bila je žabica, ki je prišla.”, “Bila je žabica, ki je prišla. In odšla.” — kaj to pove o meni?
Obožujem klasično glasbo, Čajkovski me zaziba v romantično plahutanje s krili duše … in potem se znajdem na koncertu metalcev, kjer nič manj ne uživam, le plahutam z drugimi deli telesa — kaj to pove o meni?
Gledam ljudi, ki merijo lastno vrednost s stvarmi kot so “do 30. leta zaslužiti XXXX denarja”, “kupiti hud model mercedeza”, “hoditi na počitnice na eksotične lokacije”, “sosedom vzbujati zavist”, “moj blog bere 10000000000000 ljudi” … in potem včasih pomislim, le zakaj nisem bolj ambiciozna, zakaj si ne postavim takšnih ciljev? Kaj pa sem dosegla v življenju? Nisem genij, nisem mati Tereza, nisem Ghandi, nisem Bush (hvala bogu, hehe), ne mika me politika, ne mika me kopičenje, ne mika … ugotavljam, da me ne mika biti Odrasla. Hoja po robu Odraslosti je veliko zanimivejša. Svojo vrednost merim s tem, koliko ljudi nasmejim, koliko ljudem je prijetno v moji družbi in koliko ljudi reče “hehe, ja sparkica ja, ona je faca, malo otročja, ampak ja … faca”. 😀
Odrasli se prehitro prelevijo v Preresne. Preresni se prelevijo v Zagrenjene in Zagrenjeni v Zamorjene. Odrasli postavljajo ograje, ograde, zidove, pravila zaradi pravil in zaničujejo otroško otročjost. Postanejo kravatarji, ki bi morali biti še v pižami, ali postanejo posh petkarice, ki bi morale imeti blatna kolena in travo v laseh, ali celo postanejo zapuščeni zombiji, tavajoč iz službe domov in od doma v službo.
Večkrat naletim na Odrasle, ki mi dajo občutek, da sem enostavno … butasta, otroško otročja, ali kot bi rekla S. Makarovič “neizobražen runkl”. 😛 Če ugibam … to se mi dogaja samo zato, ker ne maram fizike. Pretiravam, seveda. Fizike pa res ne maram in fizikalnih zakonov ne priznavam. Spl(j)oh. 😆 Gravitacija in podobna jajca zame in na meni ne delujejo! 😆
Odrasli in Veliki me obstreljujejo z napamet naučenimi latinskimi izreki, postavljajo se z naj-in-oh-geekovskimi izrazi, primerjajo me s šablonami lepote in bruhajo slavospeve svoji lastni inteligenci, ne spomnijo pa se več, kdaj so nazadnje ležali bosih nog na pokošeni travi, kdaj so se nazadnje smejali paritvenemu plesu golobov, kakšnega okusa je rumena in kako fajn je nekoga nasmejati do solz. Ni časa za to, pravijo, ni časa. Ko se počutim takole butasto otročja, me zadane, da me sogovornik najbrž ne jemlje dovolj resno in da je razočaran, še posebej, ker sem prepričana, da ni treba vsega povedati in zato molčim. Določene stvari se da razumeti, dojeti, sprejeti brez besed, če znaš poslušati, gledati, oddajati brez besed. Pššššt. A slišite? 😀
No, kaj vse to pove o meni? 🙂
Z zabav(lj)anjem se držim na površju, da lahko peresno resno razmišljam o Preresnem. Na jedilniku za naslednji teden imam Joyca in njegovo Finneganovo bdenje in Glattauerjevo Alle sieben Wellen. Primerno uravnotežena dieta 🙂
*
Nauk flanca: jebat ga, otročja sem. Mali princ gor al dol, prinčepeska leti, kljub temu, da nima kril in da pozna zakone gravitacije. 😆
