“Stari, ta lastnik je res lep.”
“Kaj praviš?”
“Pravim, da je za crknit lep.”
“A greva za njim?”
“BudaŁa, kako, če sva privezana?”
“Aja.”
“Ahhh…”
“Ahhh…”
Tag: bergen
Kako sva z Murfakom sejala strah in trepet po Norveški
S prihodom v tujo deželo kdaj pa kdaj prišlepam tudi določena pričakovanja o ljudeh, pokrajini, mestu, dogajanju. Če lahko za sekundo pametujem: številna potovanja so me podučila in izučila, da ni dobro imeti pričakovanj, ker potem vsako odstopanje od njih pomeni motnje v dojemanju. Ne, nisem motena, ko potujem, halo?! Z motnjami mislim slabo voljo, utrujenost, tečnobo in nemoč, kadar stvari niso odvisne od mene. Si upa kdo izmed vas trditi, da to niso motnje v dojemanju? A? 
Ampak… tudi pametovalci kdaj pa kdaj porinejo glavo v sršenji panj. Tokrat… so iz kukavičjih semen “ne boš se pretegnila, ne bo naporno, to ti je nagrada…“, podtaknjenih v moje misli, zrasla pričakovanja. Doma sem si govorila “samo to še naredim, samo to še pretrpim in potem _______” (vstavi poljubno prijetno situacijo, ki vključuje leno postopanje v poznopopoldanskem soncu in pitje kave)… Napaka. Zakaj?
Pričakovanja so iz simpatičnih piščet ob Murfakovem nategovanju (mojih živcev) prerasla v vreščeče razvajene zmaje. Fuj in fej. Še dobro, da sem naredila tečaj iz Upravljanja z zmaji, hudobnimi ljudmi in ostalimi beštijami.
Po včerajšnji rekalibraciji telesa in duha (beri: lezenje v breg + ekskluzivna oddaja Prisluhnimo lastnim mislim) me je prešinilo, da je za doldajanje z Murfakom krivo… nič drugega kot moje obešanje na pričakovanja. Mhm, aha. “Oooo, čak, čak, čak…” sem si rekla, no, bolj zamomljala. V sparkicaRL konzolo sem vnesla “readjust attitude“. Enter.
In glej jo ščuko na dveh tacah… Svet je… lep? 😮
Danes zjutraj sem pred službo splezala na Fløyen. In še bom… in še in še in še… pa če crknem pri tem 🙂 Murfak, boljše zate, da nabaviš pohodne čevlje. This is war.
Aja, še to. Tile bizgeci so bili z mano na tečaju…
Sledi: Kako sva z Murfakom širila švasarije o Norveški
Kako sva z Murfakom prinesla strah in trepet na Norveško
Že nekaj dni se spravljam spacati tole skupaj, vendar a) ali sem bila preturujena, b) sem bila preutrujena in tečna, c) a in b zaradi neskončnega dela in Murfakovih obstranskih obscenosti, aber naturlich.
Kako bi začela? Nekatere zgodbe se pričnejo na začetku, vendar vas s svojim rojstvom ne bom morila. Druge zgodbe se začnejo s koncem in čeprav se določenim osebkom zdi, da že malo dišim po cipresah, zagotavljam, da še nisem pripravljena predati puške koruznikom. Ali kako že gre tisti rek… Skratka, v zgodbo vas bom vrgla nekje na sredini.
Bam!
Sredina.
“Dobili smo projekt. Na Norveško greš, za ‘nagrado’, ker si prejšnji semester garala kot živina.”
“A res?”
“Ja, za mesec dni. V Bergen.”
“Prav. Fajn.”
Potem sem srečala njega. Starega ljubimca Murfaka. VVV: ime Murphy je galskega porekla in pomeni morskega vojščaka. Whatever. Poslovenila sem ga v Murfaka, ker pogosto omenjam njegovo ime v istem kontekstu kot besedo fak. Povežite.
Dolga romanca z Murfakom na kratko:
- ukleščen živec na desni strani, ni bilo časa za obisk zdravnika, na protibolečinskih tabletah za (vsaj šepajočo) hojo,
- na letalu sedež tik ob motorju, zaspala naslonjena na okno, oglušela na desno uho,
- prvi dan po prihodu totalno zalutala (v neposredni bližini “doma”), ker bila brez zemljevida in GPSa z dvema težkima vrečkama v rokah (šepajoča in gluha); na srečo je Murfaka vmes scat in sem medtem lahko našla do doma,
- pričakovanja o normalnem delovniku (8.00-16.00) razblinjena že prvi delovni dan — pred 21.00 sploh domov nisem šla,
- pika na i po doooolgem sobotnem delovniku – herpes na ustnici (imunski sistem je rekel, da gre mal na zrak).
Kdo od vas bo rekel, eh, pač maš mal smole. Ne ne, to ni smola, to so zmenkarije z Murfakom, ki se vlečejo in nabirajo. Enkrat te dni mu bom pokazala “Who’s da real Kekec”.
Naj vas pomirim… Ker vsaka romanca rabi malo premora in ker je Murfak zadostil tedenski normi, me je danes pustil na miru. Ljudje, kako sem si privoščila ta dan, oooooo jaaaaaa. Ob osmih zjutraj hop!, popokala nahrbnik in marš na pohod po bregih nad Bergenom. Tem bregcem tule rečejo gore, hehe, najvišja je nekaj čez 600 m. Kljub nizkoraslosti ponujajo njihove gore razglede za prste polizat (in sendvič zmazat).
Zamislite to: tišina, ki jo tu in tam razbije petje ptičkov (in šumenje/piskanje v desnem ušesu) , razgled do konca sveta in še malo naprej in sonce, ja, sonce! ena izmed redkih dragocenosti v Bergnu, kjer 275 dni na leto dežuje.
Današnji dan je jamranju rekel: p0wn3d!
Naj fotke povedo svoje, da ne bo kdo rekel, da si zmišljujem 🙂
Sledi: Kako sva z Murfakom sejala strah in trepet po Norveški.
Slovarček:
- VVV: V Vašo Vednost (FYI)