Podočnjaki mi visijo že do kolen. Tako pač je, če si na drugem koncu sveta in se moraš posloviti od noči, še preden se je dobro začela. Zato je pa vse ostalo fantastično, že skoraj preveč idilično, da bi na koncu lahko verjela v resničnost pokrajine. Predpostavka o idiličnem svetu se poruši takoj, ko stopiš v nekoliko višjo travo in zagledaš pajkovo mrežo, kuščarja na drevesu in električno ograjo, ki kengurujem povzroča glavobol in sanjarjenje o dneh, ko so bili ljudje še samo domišljija. Vendar me ta neidiličnost še bolj privlači. Gledam za ograjo, za valove in za drevesa, vidim prostranost, vidim prostost in vidim utripanje srca te dežele.
Papige se že vse zgodaj prepirajo v grmičevju in v krošnjah dreves, lovijo se po travi in pretepajo za drobtinice zajtrka na mizi. Jutro je vse prej kot mirno, ptiči, ki jim ne vem imena, se posmehujejo vsemu, posnemajo opice in se igrajo gluhe miši z nami, ubožci, ki potrebujemo svojih osem ur spanja. Življenje gre svojo pot: pajki lovijo bogomolke, mi sedimo v predavalnici sredi travnika, ki spominja na skedenj, a to ni; lena živina se pase v visoki travi in opazuje še bolj lene kenguruje, ki oživijo šele proti večeru.
Noro je obstajati tukaj, sredi ničesar, z računalnikom na kolenih in poslušati o stvareh, preveč eksotičnih za sliko, v kateri se nahajamo. Noro je, res. Jutri bom sedela ob odprtih vratih, da bom lahko med predavanji iztegnila nogo skozi vrata v čisto drugi svet. Noro.
Kmalu bodo prve slike. Pravzaprav takoj, ko bodo porodne internetne težave šle v pozabo.