Popoldanski sprehod dva dni nazaj ni bil samo navaden sprehod. Minimalizmu na ljubo nisem o tem pisala že prej, danes pa sem se odločila, da to izkušnjo vseeno delim… Pozor: objava bo presegala 5 povedi 
Nekaj kilometrski sprehod do gradu (kje je ta grad, se da razbrati iz galerije fotk) vodi ob krasni rečici, ob njivah in po travnikih, sonce se mi je smejalo v hrbet, bilo je toplo, mir, v glavnem bil je krasen dan za individualen sprehod. Ustavila sem se pod gradom, kjer je bilo predvideno ‘obračališče’, malo poslikala in se obrnila nazaj.
Idealen prizor je skazila majava moška postava, ki je vijugala proti meni kakšnih 100 metrov stran ob reki. Ker sem bila sama, sem sklenila, da bom raje počakala, da se odmaje. Čakala sem, kljub temu da sem nevarna kot hudič (predvsem sama sebi)… Ja, nikoli ne veš. Mogoče bi mu še kaj naredila Za vsak slučaj sem naredila eno fotko od daleč.
Majava postava se je požvižgala na moj načrt. Majala se je in majala, dokler se ni z glavo zapičila v travo 😆
Aha, v tem tiču grmi zajec, sem si rekla. Eh, alkoholizirane majave postave pa res niso moj problem.
Čakala sem, da bi se postava pobrala, mencala sem, ker so me podplati že srbeli, travnik je klical, sonce tudi, jaz pa sem tičala tam pod gradom…
Na glavo vpiknjena postava, ki je iz trave molela le zadnjico, se nikakor ni hotela odpičiti in/ali se umakniti z moje poti.
Bom šla pa naokoli, sem si dejala. Res je, rada se pogovarjam sama s sabo 😆
Naredila sem tri korake po cesti, nakar so se mi vklopili šesti, sedmi in osmi čut, slaba vest in modul kako-ni-moj-problem-postane-tvoj-problem.
Človeka ne morem pustiti ležati v travi, sploh ne sto metrov od ceste, od koder se ga ne vidi.
Kaj če se odkotali v reko in umre? Kaj če se do večera podhladi? Kaj če? Kaj če? Kaj če?
Tako je ni-moj-problem Jaka postal moj problem. Šla sem v akcijo. Glede na to, da sem kratkotac (človekica kratkih nog), se mi je zdelo pametno poiskati še koga za pomoč. Sploh pa ljudi okoli gradu ne poznam in če bi bil Jaka preveč pijan, da bi mi povedal, kje živi, bi mi lahko morda kak sosed namignil… Verjetno se sprašujete, kako vem, da je bil Jaka 😆 Njegovo ime sem izvedela kasneje od naključnih tam-stoječih prebivalcev gradu. Simpl kot pasulj, ki ga bo Morfej skuhal Zviti 🙂
V glavnem… pri najbližji hiši sem našla mlad par, ki je prišel kupit šparglje. Fant (v nadaljevanju Špragljev fant) mi je že hotel priskočiti na pomoč, ko ga je zmotila gospodarica bajte in par zvlekla v hišo, ne meneč se zame in za moje moledujoče postavanje na njenem dvorišču.
Kaj naj? Ali čakam tu kot bukov lulek ali grem sama v akcijo?
Grem sama v akcijo, bo kar bo.
Stekla sem proti mestu, kjer je bila nazadnje majava postava. Zbala sem se namreč, da se je med mojim iskanjem pomoči odkotalila. Ko sem prišla bližje, sem videla, da se je možakar sicer poskušal odpikirati, vendar je obtičal. Še kar naprej je molel zadnjico v zrak, glavo pa je imel v visoki travi. Zemeljska težnost je bila premočna 😆
Je vse vredu z vami? Rabite pomoč? Pomislila sem, da je morda možakarju vseeno postalo samo slabo (srčna kap pa to…).
Pojasnil mi je, da se mu še to ni zgodilo. Pajade 😆
Da je tam malo spil in tam malo spil, potem pa ga je to sonce, ah, ga je zmučilo in ne ve, kako je možno, da ga je tako vrglo. Ahmmm, dalje 😆
Kak fajn, da sem prišla mimo, ko je že mislil, da ne bo prišel do pomoči in da ga nihče ne bo našel. Vsak bučman ima kdaj srečo. Tudi jaz. 🙂
Kljub temu, da sem kratkotac (kot sem že povedala), mi je uspelo dve ali tri glave višjega možakarja nekako zvleči na noge, si ga nasloniti na ramena in ga počasi hodeče-vleči proti cesti. Povedal mi je, da ni daleč stran doma, ja, tam gor na hribu, pri gradu.
U madona, kako bova midva splezala tja gor?! Ah, bom že nekak…
Na srečo mi je prišel po cesti naproti tisti prijazen Špargljev fant in skupaj sva odvlekla možakarja dvesto ali tristo metrov v hrib. Pri gradu sva ga posadila na klopco, ker je Špargljev fant rekel, da gre po avto, da bova deda lažje spravila domov. Celo pot naju je možakar spraševal, od kod sva, a da nisva od sosedov?, kako bodo zdaj njegovi sosedi gledali, ko ga dva pripeljeta pod roko domov ipd. Ves čas je trdil, da lahko gre sam, a ga je že na ravnem vrglo vsak drug korak… Porkamizerija, pijača. 😆
Med čakanjem na prijaznega Špargljevega fanta se je Jaka razhudil, češ, kolko bo moral plačati za to reševanje?! Komaj sem ga prepričala, da s Špargljevim fantom ne računava za pomoč
Jaka, ti si res malo alkoholizirano pahnjen.
Alkoholno pogumno se je uprl vsem mojim poskusom obdržati ga v sedečem položaju in se je postavil na noge. Nato pa se zvrnil na in s klopco vred. O porkamadona, pi*** ma***, kako sem pa se zdaj lahko zvrnil, saj nisem tak pijan, jebela cesta, kaj bodo sosedi rekli. Tokrat ni ravno pikiral, bilo je pa blizu
Ko sem ga končno uspela pobrati, se je že Špargljev fant uspel pripeljati (prej je moral steči nazaj dol pod grad, ugotoviti, da se po eni strani ne da na grad, da mora uporabiti drugo cesto). Zdaj je Jaka izustil, da zakaj pa rabimo avto, če je dvajset metrov stran doma. Joj, kak bi te nasekala z vrbovo šibo!
S Špargljevim fantom sva si Jako spet nabasala na ramena in ga odvlekla proti njegovi hiši. Na poti je naumil, da če nisva njegova soseda in če nisva ravno angela, kar verjetno nisva, morava biti v kakem društvu, ki pomaga naključnim alkoholikom. Ha ha ha, društvo. To si moram zapomniti. 😆
Sparkirala sva ga pred vhodnimi vrati, počakala, da je poiskal ključe, odklenil. Potem pa se je upiral, da ne gre v bajto, da bi se še pogovarjal z nama, če gremo kaj spit. Spravi se v bajto in spat. Zakaj ste alkoholizirani ljudje vedno tako zgovorni? 😆
Jaka se nama je žnjkrat zahvalil, če se še kdaj srečamo, bo vesel ipd. Klasika 🙂
Zahvalila sem se Špargljevem fantu za pomoč in jo odpujsala po svoji individualistični poti domov, vedoč, da včasih ni-moj-problem-pa-je prav dobro dene lastni duši 😆
Upam, da se to ne bo dogajalo prepogosto