Ponočevanje ima name serenadni učinek. Današnji dan ni bil izjema. Dimenzija globine dojemanja se je povečala po tipkanem pogovoru, ki mi je dokončno odprl oči in odtrgal zaveso, ki je tako ali tako le še napol visela z odrske scene Sanj o drugačni prihodnosti.
Veliko nas je, ki bi radi fotografirali, veliko nas je, ki bi radi risali, veliko nas je, ki bi radi pisali. Vedno je kdo boljši, hitrejši, učinkovitejši, lepši, pametnejši, lepše riše, bolje piše, idealno fotografira… Zagnala sem se proti prepadu takih misli, kot se zažene upornik v napad oborožen le s kamenjem: bojevito, strastno, noro. Ustavila sem se korak pred breznom in se zagledala v zrcalu besed.
Kdo sem? Nizko raslo, napol divje bitje, ki se zaveda majhnosti v primerjavi z brezspolnostjo in neskončnostjo zvezdne črnine; ki se zaveda ničevosti svojih egotripov in izpadov stikov z realnostjo in ki umirja vročo kri kljub prenizkemu tlaku v krvi; ki obožuje močne ljudi brez oblasti z močnimi besedami in močnih barv, jasne poglede in zamegljene nevarnosti. Zavedam se lastne omejenosti, večkrat pa tudi omejenosti drugih in to me moti. Moti me, kadar ljudje ne cenijo jasnih pogledov in brhkih misli, kadar se vlečejo po blatu in plezajo po opičjem drevesu drug drugemu preko glave, kadar zaničujejo princip poštenosti in se vlačugajo s kurtizansko Koristjo.
Žalostna sem, ko pomislim, da me bodo povozili, pohodili in poteptali, če ne bom to, kar sem. So minute in dnevi, ko je težko biti klovn, ko glava polzi proti blatu na tleh in jezik hudobno, brezmilostno biča najljubše in najšibkejše v meni: občutek za smehec. Smehec, prah, ki prerase v bedarije ali zagonitis. Smehec, seme, ki vzklije v zgodbo ali sliko. Smehec, sadež, ki bo morda nekoč hrana bolj žlahtnim oblikam Sanj. Najpomembneje je, da ohranim tisto, kar me naredi mičkeno drugačno. Ne nujno boljšo, lepšo in bolj zabavno, ampak predvsem sparkljasto 😉
Sparkljasto is the new black! 😀
In če boš kdaj kaj drugega kot sparkljasta, te bova s sparkijem tepla 😀
In jaz vama dam bič na posojo.
Btw, fotke so še vedno Made by S3 ?
Jaz se pa javim, da S/M seanso pofotkam…
Renton, ti pa znaš pihat na dušo 😀
Neurovore, hehe, a mi vračaš za besedno agresijo zadnjič? 😆 Ti jima kar daj bič, saj ne bo koristilo 😆
Ja, še kar je S3 na tlaki, ker se ne morem odločiti med Canonom in Nikonom…
Seba, te bom jaz pofotkala okoli ušes 😆 :paparazzi:
sparkljasto itak zajema boljše, lepše in bolj zabavno 😉
Sem z Rentonom. Če boš kej drugega, boš še od mene kej fasala (kakšen čevelj recimo) 😉
Sparkica, ne bit žalostna!
Pa sej si ujela utrinkitise :teeth:
Hehe,mah, nisem žalostna! Saj se to menda da razbrati iz podnapisov slik 😆 Bilo je zgolj razmišljanje in ugotovitev, da moram bit sparklajsta, če nočem dobiti s čevljem po buči 😆
Utrinkitisi, ja… Če jih ne vidim, jih vidim 😆
Hmmm, le kdo ti je take čudne filozofije prodal? Take je treba ‘bek spravit’ 😀
😆 Joj, ne!, tisti ni za bek spravit, prej za “še kdaj se pogovarjat” 😀
Pogovor mi je dal misliti in tisti, s katerim sem se pogovarjala, spada med močne ljudi 😀 Ne štejem ga med opičnjake in definitivno ne sodi v 3. odstavek 😆 Tja štejem takšne, ki se pretvarjajo in ovijajo ljudi v sladke besede, da jih nato z macolo po glavi, ko so lepo sladko zaviti 😀
Drugače pa so se mi v podzavesti takšne misli že dlje časa prelivale iz sivine v sivino, le v osrednje jih nisem privlekla… Sploh ni slabo, da kdaj pa kdaj narediš ovrednotenje samega sebe 😀
Madona, zaj pa še mene zanima, kaj je povedal? A maš kaki transkript :muzhik:
js pa mislim, da ma si. r. prav, bek spravt 😉
Si ga že dobil po mejlu 😀
Mislim, da lahko tvoja sparkljasto pozivitvna narava takoj premaga slabo voljo 🙂
Da ne bi govoril preveč na pamet ali potegoval neke divje sklepe …
… i’ll do it anyway. :mrgrin:
Hec. Ne, le dobro se je videlo na ekranu. 😀 Nič ni narobe s poznavanjem lastnih meja. Če jih res poznamo in niso le navidezne ter služijo zgolj kaki nebodijotreba človeški hibi…
Blatno je pa na obeh polih. Le da je določeno blato včasih tudi zdravilno 😮 😀
Mimogrede, ob pogledu na Nubo, kako je kaj?
Uaaaa, utrinek je nor! 😀
Upam, da se ti bo želja uresničila. 🙂
ps: Ravno zato, ker si sparkljasta, si nekaj posebnega :kiss: Matr, je tole pocukran :scratch:
morfej, če bi spravila bek vse, ki mi dajo misliti (na tak ali drugačen način), bi kmalu hodila sama po svetu 😆
Zamisliti se nad sabo ni slaba stvar… marsikaj se da naučit in dobrega ven dobit, tudi če na prvi pogled zgleda kot prepad. Če imaš miselni ABS, ni panike 😆
Selemjan, ni bila toliko slaba volja (v bistvu sploh ne), morda kanček obupa nad miljaužent možnosti, ki jih ne moreš izkoristiti… Obup je kmalu zamenjalo spoznanje, da smo kar smo in da s tem naredimo najboljše 😉
Citiram: “Najpomembneje je, da ohranim tisto, kar me naredi mičkeno drugačno. Ne nujno boljšo, lepšo in bolj zabavno, ampak predvsem sparkljasto”
fittipaldi, hehe, ja, to je bil tudi moj sklep 😀 I’ll do it (anyway and) my way 😀 Upam, da Sinatre ne cuka 😆
Svoje meje je fajn poznati zato, da jih lahko presegaš in da jih ne postavljaš komu drugemu…
Kar se blata tiče: hehe, ja, enkrat ga imaš do kolen, drugič ti pa nekdo kaka na glavo 😀 Res je blato na obeh koncih 😆
Nubici se je rana že skoraj čisto zacelila (hvala Velikemu Psu, ki laja na nesrečo) 😀 Še malo, pa bo lahko že celo brez lavora motovilila naokoli (edino na sprehodu je lahko brez njega) 😉 V tem času, odkar nosi ovratnik, nas je uspela prečitati in zdaj nas mota okoli najmanjšega krempeljca na taci. Gospodična je tako razvajena, da bo doživela manjši šok, ko bo morala spet kakšno stvar ubogati 😆
anka, mi hepi ju lajkit 😀 Zdel se mi je posrečen letalski utrinek 😀 Pozabila pa sem si nekaj zaželeti 😆 No, saj bo kmalu spet kak tak “utrinek”, frčoplani nas preletavajo kot za stavo 😀
Hvala za cuker 😀 Mi ne bo treba kave sladkat 😀 Upala sem, da bo še kdo drug prišel do tega zaključka, ne samo jaz
Hvala 😀