Glede na to, da imajo Avstralci angleške korenine, mi verjetno ni potrebno pretirano poudarjati, da je tukaj fish&chips grozljivo običajna jed. Doma ne jem pomfrija alias bomfrija alias ocvrtega krompirčka alias pommes frites, prvič, ker nisem tako navdušena nad krompirjem, in drugič, ker ta zadeva vsebuje čisto preveč kalorij za moje pojmovanje zdravega obroka. Ne vem, kaj se dogaja z mano na tem koncu. Enkrat sem poskusila “wedges” in zdaj sem totalno zavožena. Wedges so nekoliko večji kosi krompirja, povaljani v začimbe (bogsigavedi koliko E-jev vsebujejo) in ocvrti. Ta stvar je noro dobra in povzroča noro odvisnost, če sodim po sebi. Niti po-sliko-googlati ne smem “potato wedges”, ker se mi začnejo cediti sline in premočim ves vzglavnik.
Upam, da se mi bo slej kot prej zgodilo kot v Smolarjevi pesmi: “…saj te prime, pa te mine…”, sicer bo katastrofa 😆 
Zdaj pa grem še na eno porcijo, zadnjo. Ali pa morda predzadnjo…
Število E-jev je najmanjši problem pri tej zgodbi – sploh pa je stvar ocvrta. Sveža zelenjava on the other hand … kako so že šle tiste točke pri nasvetih za potovanje?
Mah, minilo je. Tako kot vse lepo in mastno na tem svetu, je tudi mastenje z wedges mimo. Razen, če jih najdem pri nas ali pa če se preselim 😆 Predzadnja porcija ni bila ravno predzadnja :green: Saj sem potem postila svojo vest s solato za večerjo 🙂