Resnična zgodba programerke žajfnic

Pripravite se: odprite oči in dobro prisluhnite, zdaj boste priča presunljivemu in dramatično skodranemu utrinku iz življenja … Opala, prehitevam. Ja, tole bo žajfnica oziroma že skoraj žajfasta grozljivka!

Opozorilo: Če ne prenašate dobro žajfnic in/ali žajfastih izpeljank, hitro v jok in na drevo — lahko  pa se soočite s svojimi predsodki in pogumno berete naprej. Odločitev je vaša.

V glavnih vlogah:

• sparkica – romantična programerka
• Kod – programska koda moškega spola

Preden resnično začnem z zgodbo, je dobro vedeti naslednje: življenje nas, programerjev, je včasih podobno besnemu besednemu spolnemu občevanju z bodljikavimi zadevami ali lepo po domače — jebanju ježa.

* resnični začetek zgodbe *

sparkica že 15. uro sedi za računalom in udriha po tipkah. En pogojni stavek tule, ena zanka tamle, malo zamikanja, nekaj podpičij (ne, ne gre za HTML, ampak za resne prog. jezike), ljubeče božanje s komentarji in na koncu še zadnji elegantno ukrivljeni zaklepaj (}).

sparkica: “Ha! Takole! Le še F6 pritisnem in moj ljubi stvor bo oživel! Ha-ha! Ha-ha-ha!”
sparkica pritisne na F6. Zgodi se … nič.
sparkica dvigne levo obrv in pogleda v drobovje stvora. Stvoru je eno nogo narobe prišraufala na trup. Malce popravi zanko in zaljubljeno pogleda stvor.
sparkica: “Zdajle pa bo. Ha! Ha-ha!”
Spet pritisne na F6. Stvor – Kod oživi!

Kod:“Kako si drzneš obuditi me v ta svet popolnoma golega?”
sparkica osupne.
sparkica:“Ha?”
Kod: “A misliš, če si me obudila, da te bom kar ubogal in naredil točno to, kar bi rada? Nak, ljubica.”
sparkica:“Ti bom že pokazala.”
sparkica užge po Esc, poklika vse X-e, ki bi lahko Kod povrnili v agregatno-programsko stanje “ni zagnan”.
Kod:“Neumnica, naivnica! Misliš, da se me boš kar tako znebila? NE boš. Zaljubil sem se v diskovje in v pomnilnik! Ne boš nas ločila, ne, ne boš!”
sparkica besno pritiska Ctrl+Alt+Del (ja, na Windowskih delam, pa brez komentarja!), skuša priklicati Programskega boga — Upravljalca opravil, a brez uspeha.
Kod je prevzel oblast nad računalnikom.

sparkica:“Jao, daj no, ne zajebavaj zdaj. Nimam časa.”
Kod: “Vsakdo ima čas.”
sparkica: “Daj nehaj, raje povej, kaj bi rad!”
Kod: “Povej mi nekaj lepega. Povej mi … povej mi, da me imaš rada.”
sparkica zavije z očmi.
sparkica: “Rada te imam.”
Kod:“Ne, ne tako. Bolj doživeto. Iskreno.”
sparkica stisne zobe, zavije z očmi, globoko vdihne in…
sparkica: “Raaadaaa teee imaaaam.”
Kod: “Iiii, kako lepo. Zdaj pa celemu svetu povej, da me ljubiš.”
sparkica je izmaknila kabel iz vtičnice.

Laž avtorja: po tej zgodbi z rahlo spremenjenim koncem je bil doživet in uprizorjen resnični dogodek – se spomnite virusa ILOVEYOU? No, zdaj veste, kako se je vse skupaj začelo.