Nimam bratov in sester.
Nimam hiše.
Nimam obstanka.
Nimam jahte.
Nimam 90-60-90.
Nimam lepote.
Nimam stila.
Nimam gomile denarja.
Nimam fensi čevljev.
Nimam gore prijateljev.
Nimam moža.
Nimam otrok.
Nimam ljubezni.
Nimam boga.
Kaj sploh imam?
Imam roke.
Imam noge.
Imam srce.
Imam oči.
Imam dušo.
Imam usta.
Imam nasmeh.
Imam jezik.
Imam sebe.
Imam svobodo.
Imam življenje.
Imam življenje. Ne pustim si ga vzeti. To je vse, kar potrebujem.
… Za zdaj. Vseeno sprejemam prostovoljne prispevke, če se že ponujate 😀
Nina Simone, krasna in modra ženska.
Sem hotel dodati nekaj kar ponavadi zabije… pa ne bom. 😀 Raje recimo…
A vendar nas prav tisti večni “nimam” poganja…
Lahko dodaš, karkoli ti paše 🙂 Če misliš, da moraš zabit, zabij 🙂
Pesem je treba jemati malo širše, kot izhod, ko misliš, da ga več ni. Ne kot hrepenenje po stvareh. Ja, valda, da nas tiste stvari ženejo naprej, vendar nas naj ne bi za vsako ceno 😉 Vsaj ne vseh 🙂
“Pesem je treba jemati malo širše, kot izhod, ko misliš, da ga več ni.”
Že res, a vendar taki poskusi pozitivacje zgolj postavijo vprašanje: Komu lažeš? Ker ponavadi gre samo za poskus kamuflaže problema in ne razrešitve. To je samo en pogled na to, seveda.
“Ja, valda, da nas tiste stvari ženejo naprej, vendar nas naj ne bi za vsako ceno 😉 Vsaj ne vseh 🙂 ”
Afors. Naj ne bi…. 😀
Lej, vse je stvar perspektive. Ko ne moreš spremeniti več ljudi okoli sebe in zaradi tega trpiš, se jeziš ali kakorkoli drugače uničuješ sebe … začenjaš spreminjati sebe. Če si pozitivacije zgolj govoriš, ja, lažeš, če jih pa živiš … ne lažeš. Seveda je “problem” v posamezniku, ki se tako počuti, vendar je definicija problema pogojena s tem, kak človek si, kako si vzgojen, kako gledaš na svet, kaj vse si že doživel, skusil, spoznal.
Moj problem je, da nočem biti nesrečna zaradi stvari, na katere nimam vpliva, niti zaradi stvari, ki jih dejansko ne želim imeti — ne želim se primerjati s prijateljicami, čigav otrok je boljši, pametnejši, krasnejši, niti kakšen avto imam v garaži, še najmanj pa me boli patak za plitke, plehke in hudobne ljudi (da ne boš zdaj misllil, da cikam nate, ker ne 😛 ). Ne želim imeti horde “prijateljev”, ki me kličejo le takrat, ko potrebujejo uslugo, niti ne rabim horde prijateljev, da bi se hvalila z njimi. Ljudi mi je zanimivo spoznati in spoznavati, da pa preidem v prijateljstvo z njimi, morajo pridobiti moje zaupanje (in ja, jaz njihovo). Tega problema ne kamufliram z nasmehom, ker moj nasmeh je pristen. Niti ga ne kamufliram s pozitivnim pogledom na probleme “jebiga, se zgodi, kako bomo rešili?”, ampak tako dejansko razmišljam in delam. Dovolj mi je, da imam roke, noge, glavo, svoja prepričanja (ki mislim, da niso ravno najslabša) in nekaj ljudi okoli sebe, ki jih lahko občasno nasmejem in razveselim. To ni kamuflaža, takšna pač sem in to je moj priročnik za preživetje v tej moderni in modernizirani džungli.
Osebna svoboda oz. svoboda odločanja, da sem, kar sem, kadar jaz to hočem — tega mi res nihče ne more vzeti in si ne pustim vzeti. Ne gre za zapiranje v sobe, za delovnike od 8. – 16., gre za mojo bit.
Vzami, kar rabiš, če rabiš, če hočeš. Pusti, če ne rabiš oz. če nočeš imeti 😉
Če bi bil žleht bi ti rekel: “No, no, saj se ti ni treba opravičevat!” 😈 :p Pa nisem tak (yeah, right :mrgrin: )
Evo spet provociram. 😀
S takimi provokacijami, ne glede na tvoj odgovor, dostikrat zadaneš; ljudje smo povečini taki, čeprav ne smemo (kar tako) posploševati, niti vnaprej ocenjevati, dokler pač ne spoznamo s kom imamo dejansko opravka. Talk is cheap! Zatorej bi bilo tistih nekaj tvojih vrstic v odgovor dovolj, pa tudi za take debate je vedno potrebno biti prisoten “v živo”, ker prek teh komentarjev težko prideš do točke, ko se gre za to “kdo je kaj s čim mislil”! Že na štiri oči je s tem težava, čeprav poteka diskusija v realnem času.
Hehe, saj se nisem opravičevala 😀 Še. Glede debate v živo – itak, sploh v prijetnem ambientu (travnik, poleti, ogenj, pečena koruza, črički, gledanje zvezd) 😉 Prejle se mi je pač pisalo 😆
Ti kar provociraj, je fajn, če moram malo argumentirati 😉
Btw. v prejšnjem oz. prvem odgovoru bi morala natrositi par smajlijev zraven, ker se sicer bere čisto preveč resno 😀
Konkretno zase lahko povem, da čakam še dva kosa železja za svoj moped, pol imam pa menda vse. Vsaj do nadaljnjega, ko bom začel resno pogrešati star kombi z jogijem zadaj.
@sparkica:
Kaka krava si! :p
Kako ublaži ta smajli… o tem bi se tudi dalo razpisati, kako obvezujoči so smajliji, če nočeš izveneti preresno, grobo, žalitveno… in potem se še opravičevat. 😆
@onkel PEPE
Tudi jazst pogrešam moj stari kombi. In blagozveneči krik groze ugrabljenih deklet. 😈
@Stalker, muuu 😀 Nikoli nisem preresna, s smajliji ali brez — če smajlijev ni, so implicitni 🙂
@onkel PEPE, no, deli za moped morjo bit (upam, da jih čimprej dobiš) 😀 Namesto starih kombijev se da zdaj sposoditi malo manj stare in juhej! pot pod kolesa 🙂
Jezik se pri tebi definitivno piše z veliko začetnico.
Prostovoljno prispevam …. hm, sem mislil na tečaj grbančenja čela. ampak sem ziher da me prekašaš … 😛
Neurovore, (dolg) jezik imam po mami, Jezik pa po fotru 😀
Ne grbanči čela, ker boš podoben šarpeju 😀 Edine dovoljene gube so gube od smeha. Pika.