Po zanki, a ne zazankana v Lučki zanki

Nekatere žene denar, druge žene čast in slava, tretje žene ljubezen, četrte sršeni v tazadnji, mene pa adrenalin. Menda. V soboto pozno popoldan dobim Matejev mejl: “Jutri grem sem. Te zanima? Nekaj ljudi je odpovedalo, lahko prideš zraven.” Valda, da me je zanimalo! Glede na to, da sem kr ornk mazohist, sem se najprej mislila lotiti kar ultra poti (42km), vendar sem se raje po Matejevem priporočilu prijavila v “pohodniško” kategorijo (pisalo je 19 km, 1500 višinskih metrov, na koncu je bilo okol 22 km in še kak višinski meter zraven).

V najhujšem sobotnem dežju sem se spravila v center nabaviti še zadnje kose obvezne opreme (lopata, cepin, gamaše, TNT … ok, kompas pa res). Do polnoči sem še mečkala s pakiranjem opreme, ker sem se relativno pozno vrnila iz smeri Krtine, kjer smo kljub nenadnemu nalivu prav super fajn piknikirali — Hana in piskec, še enkrat hvala za vse! Pozdrav tamaučku! 😉

Tokrat nisem ponovila napake z Nočne 10ke in sem se več ali manj vzdržala hrane, ki bi drug dan utegnila imeti neželene stranske učinke. Nastavila sem uro na peto zjutraj, da bi se v miru zrihtala, najedla in lepo počasi odpravila proti Lučam …

Odprla sem oči. Zakaj me ni zbudila budilka?!?
O šit! Zaspala! No, v bistvu sem se zbudila, ugasnila budilko in zaspala nazaj … za urco 😀 Šest. Še vedno je bilo dovolj časa za vse, le zbrihtati se je bilo potrebno na 1…2…3 namesto na 1…2…3…4 😀

V Lučah so se že nabirali ultraši, našla sem tudi kolega Mateja, ki mi je na hitro predstavil potek, pa nekaj ljudi, mi zaželel srečo in švrc, je že štartal.

Bolj ko sem se ozirala okoli, bolj sem ugotavljala, da nikogar ne poznam. Vedela sem, da sem kondicijsko relativno dobro pripravljena, bala sem se samo, da bom … zašla. 😛 Štos tega tekmovanja je namreč, da malo pred tekmovanjem dobiš kopijo zemljevida, na katerem so vrisane kontrolne točke. Kako priti do točk? Izbira vsakega posameznika. Večinoma je (zračna) pot od kontrolne točke do kontrolne točke speljana blizu markiranih planinskih poti, ni pa nujno! Če hočeš biti hiter, je včasih potrebno ubrati kakšno bližnjico čez drn in strn.Kompas? A must! GPS? Zelo priročna zadeva 😀

Bo že, sem si rekla in se postavila na štart.

Tri, štiri, štart!

Prva skupina se je odtrgala in začela teči. Najprej sem mislila hoditi, potem pa sem ugotovila, da je bolje, če se držim tahitrih in tadrznih 😉 Stopicljali smo po stopnicah, zavili na cikcakasto pot v gozd in začeli gristi kolena. Skupinica ene desetih nas je šibala, slišali so se samo vdihi in izdihi … O fak, prvo jebanje ježa. Travnik. Žgoče sonce. Breg kot sto hudičev. Prvi so zagrizli v hrib. Ker sem vedela, da se ne smem spumpati že na prvem hribčku, sem se zadeve lotila malo drugače. Namesto da bi jo užgala direkt, sem cikcakala. Cik, cak. Cik, cak. Verjamem, da je zgledalo smešno, ampak bilo je učinkovito. Za sabo sem pustila prvih nekaj žrtev hriba. Ko sem prilezla na vrh, sem ugotovila, da me čaka nič drugega kot … električni pastir! 😀 Za večino dolgonogih to ni problem, mene je pa malce streslo. Pa kaj. 😀 Dvakrat. Na obeh koncih ograde. Pa kaj. 😆

Pičila sem naprej v svojem tempu in v daljavi videla dve oranžni majici. Kmalu sem dohitela Žigo in Marka. Ker se mi je zdelo, da imamo dokaj enak tempo, sem vprašala, če se jima lahko pridružim. Resnici na ljubo … že na štartu sem videla, da ima eden od njiju GPS. 😆 Če me spomin ne vara, je to bil Marko. Kmalu smo prišli do prve kontrolne točke (Prošev vrh), se poštempljali in že iskali bližnjico do druge kontrolne točke. Na našo srečo je bližnjica našla nas. Na tistem odseku so namreč delali cesto, tako da smo šli po edini možni poti. Ta del je bil eden izmed najbolj zabavnih, vsaj zame. Najprej smo gazili po takem blatu, da sem na supergah tovorila vsaj pol kile blata. V soboto je namreč obilno deževalo (tega se menda ja spomnite), cesta pa je bila na sveže vsekana v hrib. Voda + zemlja = über blato! 😛 Nekajkrat nas je blato skorajda sezulo, nikakor pa nas ni zamorilo. A-a.

Ko smo že mislili, da smo zmagali, ker smo premagali blato, smo prišli na del wannabe ceste, ki so ga šele delali. Na tem mestu nas je fotkal prijazni stric (eden izmed organizatorjev), fotkica je tule. Zvijali smo se mimo delovnih strojev, ki so razbijali gromozansko kamenje, in se naenkrat znašli na potki, nastlani s smrekovimi vejami. Ne vejicami, vejami! Le s težavo sem se prebijala naprej, dokler nisem ugotovila, da je veliko bolj zabavno in učinkovito, če tečem in poskakujem po vejah. Veje so bile namreč nastlane tako na gosto, da so delovale kot neke vrste trampolin, ali morda parter. Ja, smrečni parter, hehe. Seveda je bilo tudi to poskakovanje naporno — visoko dvigovanje nog, 100% fokusiranost na morebitna spodaj ležeča spolzka debla in pasti za gležnje, ampak je bilo vsaj bolj zabavno od počasnega plezanja. Režala sem se kot dete, vriskala in poskakovala kot srna. No, malo zmešana in z adrenalinom napumpana srna. Za smrečnim trampolinom nas je čakala druga kontrolna točka (Planina Cirkovnica). Woohoo! Tu nas je dohitela skupina treh sotrpinov, med njimi je bila tudi zmagovalka Polona.

Skupaj smo obrnili v hrib. Spet jebanje ježa. Breg se je kar vlekel in vlekel in vlekel … končno smo se prebili preko opuščenega travnika do tretje kontrolne točke na Planini Javorje. Naš trojček je vase zmetal energijske ploščice, se poštempljal, dali popisati in jo pičil naprej. Zajt je čas, čas pa … dragocen 😀 Do naslednje kontrolne točke smo se zapodili kot mladi junci, tekli smo, da se je kar metalo zemljo za nami. Malce pretiravam, potres pa je res bil. Skoraj. 😛 Na četrti kontrolni točki (Koča na Loki) sem ujela “O glej, končno ena punca!“, kar mi je dalo misliti… Menda ja nisem prva punca, ki je pritekla tule mimo? Nisem se pustila zmesti, Marko in Žiga in njune dolge noge niso čakale. 😆 Skakljali smo preko skalc in skal, plezali na kamenje in pritekli do pete kontrolne točke (Snežna jama). Vedeli smo, da ne smemo zgubljati preveč časa, zato smo se pognali v tek po markirani poti. Malo pred najnevarnejšim delom smo prehiteli še nekaj sotekmovalcev. Ta del poti med peto in šesto točko je bil najbolj izpostavljen, najlepši, najdrznejši in najnevarnejši, še posebej zato, ker smo bili že malo utrujeni, kolena mehka, glave razgrete. Hodili smo dobesedno po miniaturni kozji stezici na robu prepada, prostora je bilo dovolj le za eno stopalo, al pa mogoče dve. Vsaka napakica bi nas lahko stala krepkih bušk, če ne že kakšnega hujšega zloma. Ampak! To je ravno čar! Vsaka čast organizatorjem. Na najhujših mestih so napeljali vrv, da smo se je lahko oprijeli. No, s povečano mero pazljivosti je/bi šlo tudi brez nje. Med dirjanjem smo skorajda spregledali markacijo, ki pa na srečo ni ušla mojemu budnemu očesu. 😀 Ja, za nekaj sem le bila koristna. 😆

Po šesti kontrolni točki (kmetija Račnik) smo odšibali po cesti, jo enkrat celo uspešno presekali preko travnika (hvalabogu, da sem imela dolge hlače, ker je bilo treba plezat čez trnje) in z malo kmečke logike našli zaraščeno tablo za Rjavčevo jamo. Prisopihali smo do nje (ja, teren se je spet dvignil) in iskali vhod, ko sta nas dohitela dva sotekmovalca (s katerima smo se nato dajali — ona dva sta bila hitrejša gor, mi pa dol). Pot smo nadaljevali skozi jamo in iskali sedmo kontrolno točko, ki bi morala biti nekje nad jamo. Ja, saj je bila … VISOKO nad jamo! Najprej je bilo treba splezat navpično navzgor na razgledno točko. Na tem mestu mi je zmanjkalo vode. Dobesedno posušila sem 2l meh. Jebatga. Smešno je, da sem še pred začetkom teka razmišljala o tem, da bi malo vode odlila, da ne bi vlačila zraven dveh litrov … saj nikoli toliko ne spijem. Joj, kako bi se tepla po nagi riti z leskovo šibo, če bi naredila to neumnost! 😛 No, moram priznati, da je na tem mestu mojima sotekmovalcema malce pobralo moči, čeprav sta bila na začetku v (neupravičenih) dvomih, če bom jaz zmogla do 15. km (?!lol?!). Hehe, morala sem tole napisati, m.o.r.a.l.a. 😛

Po tem ubitačnem jebanju ježa (ježi so imeli v nedeljo izredno spolno aktiven dan) smo se spustili nazaj do Savinje in iskali Zg. Trbiško zijavko, ki je bila osma kontrolna točka. Verjetno mi ni treba razlagati, da se je bilo treba spet vzpeti, ali pač? Pri tej zijavki, ki je prav pošteno zijava, verjetno tud škrbasta, glede na to, da je luknja v skali, smo se nabrale glavne igralke melodrame finala — prve tri ženske! 😀 Po zijasti zijavki smo vsi tekli nazaj do Savinje in v drncu nadaljevali proti zadnji, deveti kontrolni točki (nad Jakovim travnikom). Malo preden smo se začeli vzpenjat (spet!) proti tej zadnji točki, sta nasproti pridirjala dva fanta, vsak z dvema kozarcema fajne mrzle vode in se skoraj stepla, kdo jo bo prvi ponudil. Bilo je hecno, prisrčno in ja, paaaaaaaasaaaaalo je spit to vodo! 😀

Na tem mestu se je trojica, v kateri je bila tudi Polona, nekoliko odcepila, pa tudi tista dvojica, s katero smo se dalali po bregu, je malce pospešila. Bila sem v dilemi, ali se zapodim za njimi, ali pa ostanem z vrlima kompanjonoma … Vedela sem, da imam še več kot dovolj moči, da prehitim ostale, ampak se mi je zdelo, da je bolj fer od mene, če pokažem malo timskega duha. Ostala sem s super fajn fantoma. 😉 V cilj smo prišli minuto in pol za ubežniki. Tam sem celo potem izvedela, da dobim medaljo. Bila sem tretja, kar tudi ni od muh, vsaj ne za prvič. 😉 Medaljo poslikam jutri, dans se mi ne da, zgleda pa takole 😀

Organizatorji in domačini Luč — vsem super duper hvala, bilo je nepozabno! Kudos!

Včeraj in danes manjši musklfiber in želja po še … šeeee …. ŠE! 😀