Dišeča sedanjost in prisilna evolucija

Ko smo bili ljudje še podobni opicam — nekateri smo še vedno, a tega nočemo priznati na glas — in ko je bilo naše preživetje odvisno od zaznavanja tako nevarnosti kot potencialne hrane, si nismo mogli privoščiti izpada kateregakoli od čutilnih senzorjev. Z oko sokolovo smo bili prisiljeni spremljati hitre premike bežeče hrane, pra-ženske smo morale z nežnim dotikom zaznati zajedavce v kožuhih svojih kosmatih pra-moških in z nezmotljivim vohom ločiti med strupeno ali pokvarjeno in užitno hrano. Z vohom je bilo potrebno zaznati tudi rezek vonj medvedovih podpazduh ali gnilobnost mečezobovih čekanov, sicer smo bili popapcani, nikakor pa nismo smeli biti pretirano občutljivi za celo paleto aseksualnih telesnih vonjav drug drugega, drugače ne bi mogli živeti skupaj v eni jami. Ne mi zdaj prosim priti z idejo, da so se umivali… ker se niso! Še na francoskem dvoru so dolgo dolgo menili, da je umivanje nezdravo in so se raje le strgali z lesenimi strugali…

Danes, ko mečezobe vidimo le še v Disneyevih knjigah na temo Zakladnice narave, ko si še medvedi brijejo podpazduhe in ko hrana beži le, če nam kdo v supermarketu izpred nosa cufne zadnji kos mesa, ga poči v nakupovalni vozek in z njim oddrvi naprej po trgovini, je naš vohalni senzor veliko bolj dovzeten za aseksualne telesne vonjave. Dobre oči niso več tako hudo nujne (vsaj za povprečnega zemljana) — celo bolje je, da ne vidimo pet metrov pred seboj, ker so monitorji tako ali tako na razdalji manj kot meter. Nežne roke ne pobirajo več zajedalcev, ampak le še klofajo po tipkah; če bi že morale odstraniti klopa, bi zaradi praktičnosti in hitrejše ter trajnejše učinkovitosti zagrabile kar bazuko. Buuumf! Problem je v tem, da so po drugi strani vohalni senzorji postali hudo občutljivi na vse do sedaj zanemarjane in zanemarjene vonjave…

Vedno me preseneti lastna intenzivnost odziva na vonjalne dražljaje iz okolice. Kljub temu, da imam nesorazmerne nosnice in nos skoraj vedno zamašen, mi uspeva zaznavati najrazličnejše vonjave: od mamljivega vonja prašičjih iztrebkov s sosednjega hriba do jedkosti enomesečnega potuznanca, ki dokaj pogosto zaide v laboratorij…

Ne boste verjeli, a vam bom vseeno povedala: gnoj krav in konjev mi ne smrdi. Ima poseben vonj, ki ne spominja na marjetice ali vijolice, a kljub temu prispeva prijetno podeželsko noto k idiliki na vasi. Kakor hitro pa je v igri gnoj intenzivno gojenih svinj ali perutnine, bi človek potreboval zaščitno obleko in zaščitno masko proti bojnim strupom. K.a.t.a.s.t.r.o.f.a. po imenu amonijak. Nekateri kmetje, ki jim že na pet kilometrov daleč v očeh razbereš svetleče evrčke, se ne ozirajo na nikogar. Smrdljivo gnojnico smrdljivo gojenih svinj (uboge revice konec koncev niso ničesar krive) polivajo ne glede na dan, uro, letni čas in trenutne vremenske pogoje. Mestni ljudje seveda s temi kmeti nimajo neposrednega stika in morda ne bodo razumeli, čemu se tukaj usajam, Zvita pa mi bo verjetno pritrdila. Mestni ludeki imajo zato veliko večje težave s smogom, izpuhi in celo paleto težkih dišav, ki se rade naberejo v klavstrofobičnih prostorčkih kot so npr. lifti, pisarne, predavalnice, avtobus z zaprtimi okni…

Dejstvo je, da se skoraj vsak od nas poti (izjeme so medicinski fenomeni). Na količino in cvetlico telesnega vonja vplivajo geni, prehrana, aktivnosti, oblačila, stanje duha, prostor, temperatura itd. Nekateri ljudje se že v osnovi veliko potijo, drugi se potijo le, če jih postaviš pred strelski vod, tretji smo nekje vmes. Potenje je normalno in naravno; normalno in naravno je tudi, da pot čez čas, ko se prične razkrajati, oddaja določen vonj. Dva človeka nimata identičnega vonja ali cvetlice… Morda bo naslednja generacija potnih listov in osebnih izkaznic z biometričnimi podatki vsebovala tudi ampulo naše telesne cvetlice.

Zlagala bi se, če bi rekla, da po celodnevnem pohodu ali napetem in živčnem dnevu moj pot diši. Seveda ne. Tega se zavedam in se počutim zelo neprijetno, če se ne morem preobleči. Športniki so v tem primeru še veliko bolj izpostavljeni, zato so reveži prisiljeni tovoriti s seboj gromozanske torbe, v katerih imajo brisačo, rezervna oblačila, ljubice, kondome in v primeru nogometašev še balzam za lase in briljantino… Proizvajalci športnih oblačil se problema potenja še kako dobro zavedajo, zato z nadzvočno hitrostjo načrtujejo in lansirajo nove in nove produkte, enega boljšega od drugega. Švicarski Assos ni pri tem nobena izjema. Oglašuje in prodaja pregrešno draga kolesarska oblačila, ki (v teoriji) tako dobro odvajajo pot, da jih ni potrebno prati vsakič, ko gremo z njimi na kolesarski trening. Njihova oblačila bojda tako dobro uravnavajo mikroklimo, da jih bo EU (kasneje še Kitajska in Indija, ZDA se bodo verjetno malo dlje upirale) počasi predpisala za tudi za uravnavanje makroklime in problem onesnaženja bo v trenutku rešen.

Vem, da ste že nestrpni, ker se vam zdi, da tole moje blebetanje nima ne repa ne glave, kaj šele rdečo nit, zato bom prešla na bistvo bistva oz. na srčiko problema. Skupni imenovalec vsemu blebetanju je moj kvazi-sodelavec (uradno ni zaposlen, za preko študenta je že prestar), ki ima svoje delovno mesto v moji neposredni bližini. Zavoljo ohranjanja anonimnosti ga bom poimenovala Smrdokavra ali Človeški dihur. Tisti, ki spremljate moje čivkanje na Twitterju, ste verjetno že zasledili bentenja na njegov račun, a niste točno vedeli, čemu in zakaj.

Človeški dihur pride trikrat do štirikrat na teden v laboratorij, enkrat za nekaj ur, drugič za malo več “nekaj ur”. V svojem prostem času, ki ga ima neznansko veliko, strašno rad trenira neke vrste gorsko kolesarjenje in skoraj ne mine dan, da ne bi s kolesom opravil intervalnega treninga ali treninga za moč na Pohorje. Njegovi treningi ne bi bili sporni, če jih ne bi opravljal TIK PREDEN pride v laboratorij. Seveda besede tuširanje in preoblačenje nista v njegovem besednjaku. Tudi to bi še morda prenesla, a kaj ko tip hodi VES TEDEN v ISTI (ne enaki!!!) majici najprej na trening, nato še meni krasti tisto malo kisika, ki ga rabim. To se ni zgodilo enkrat ali dvakrat, to se dogaja že več kot pet let! Nekajkrat so mu že namignili in celo odkrito povedali, da zaudarja, a zgleda, da so jedki hlapi opravili svoje na možganski skorji, ki je povzročila odmrtje njegovih vohalnih senzorjev ter zjahanje normalnega delovanja možgan.

Ob ponedeljkih je bil do nekaj tednov nazaj njegov prihod še znosen, zdaj pa ni več. Zakaj? Smrdokavra si je namreč omislil frdamano Assosovo majico, ki je ne pere že ves mesec! Kdo je tu nor?! Assosu moram pisati, naj norcem, ki si napačno interpretirajo nekatere lastnosti njihovih izdelkov, ne prodajajo svojih izumov, ki jih norci nato testirajo na drugih okoli sebe.

Dalje, njegov anorak, ki ga nosi leto in zimo in ki vidi vodo samo takrat, ko dežuje, je že tako impregniran od znoja in drugih telesno-kožnih izločkov, da katerikoli telesni zajedavec ob sami misli na to, da bi prišel v Smrdokavrino bližino, crkne v stotinki sekunde. Crkne, vam rečem. Jeseni in pozimi, ko nosimo jakne, jih vsi ostali obesimo na eno stran stenskega obešalnika, čim dlje od tega s smrdečim prekletstvom impregniranega anoraka, ker sicer vsi smrdimo.

Dihanje na škrge sem izpilila do najmanjše podrobnosti – kaj drugega ni preostalo, pa če se Darwin obrača v grobu zaradi kršenja evolucijskih pravil. Prisilna evolucija je bila nujna! Ob Smrdokavrinem prihodu v laboratorij se namreč prostor v trenutku (res v trenutku!) zapolni z jedkimi vonjavami, ki bi se lahko kosale le s prdci tiranozavra, ki se je najedel gnilega mesa in jajc. Ne pomagajo odprta okna in vrata, ne pomaga niti osvežilec zraka. Bljak, ja. Upam, da imate dobre želodce, ker se smrderija še nadaljuje. Tu in tam je Smrdokavra izvajal česnove kure, a je zdaj na srečo s tem prenehal. Ni pa prenehal z velikodušnim deljenjem svojih črevesnih plinov z nami. Ja, prav ste prebrali: črevesnih plinov. Ko ga prime, ga spusti in niti ne zardi. Niti malo mu ni nerodno, ne glede na to, ali je vrste Tihomir ali Glasnogrm, Nesmrdečko ali BejžteKugaGre 👿 Če ga ne more spustiti takoj, se nagne na stran, da se ritnica nekoliko privzdigne in se pot za prdec sprosti.

Vsak (očiten) namig in vsak prijazen opomnik kratkomalo ignorira.

Opis dišeče sedanjosti, ko dobivam popizditis zaradi Smrdokavre, je pri koncu. Še enkrat več pride v veljavo rek, ki pravi: manj kot te (Smrdokavra) vidim/voham, raje te imam.

Prisilna evolucija še ni končana! Nadaljevala se bo pri Smrdokavri: kupila mu bom neprepustni skafander. Ko bo spustil katerega izmed svojih plinskih slepih potnikov, ga bo napihnilo kot balon in odneslo daaaaleč daaaaleč stran… Dejansko bo prva leteča smrdeča bomba na lasten pogon. Darwin, beat that!

Ker je podobnih Smrdokaver a.k.a. Človeških dihurjev na svetu še več in za vse ne bom uspela kupiti skafandra, bom raje investirala v promocijo vohanosnika, špecjalne naprave, ki vam jo bom predstavila naslednjič.

P.S.: Ne misliti, da se v moji bližini ne smete potiti :mrgreen: Jaz se v vaši verjetno bom 😀

Seksualna revolucija in nagobčnik za babo

Seksualna revolucija se je pričela tisti trenutek, ko je pomislila: “Zakaj bi vedno vsi mene nategovali?!”

Pospravila je pisalno mizo, odklopila računalnik z interneta, izpulila vtikač usmernika iz vtičnice, grdo pogledala vse prisotne, kljub temu, da je bil laboratorij prazen, pograbila torbo in zaloputnila vrata.

Kršenje pravil ji je bilo poznano. Ni bilo prvič, da je morala upogniti negibke jeklene može, jih špikniti pod rebra, kateri izmed nališpanih opic v roza oblekci povedati, da je še vedno kosmata pod kožo in da lahko dobi bolhe kljub valjanju v parfumski vodici. Vlogo, ki ji je bila namenjena, je gladko zavrnila. Ne bo tiha kimajoča miš, prej rottweiler z bodljikavo ovratnico.

Tistim, ki jih je strah novih vlog, ni všeč. Niti ni všeč jahačem nojev, še manj pa tistim, ki zaradi sto kil mesa in dveh plavih očk mislijo, da so vladarji klišejskega ženskega 2D pogleda. Ni všeč tistim, ki niso navajeni odkritega pristopa in ni všeč tistim, ki so še kar prepričani, da mora princeska čakati princa, dokler ji ne zrasejo lasje do riti, med tem ko se on odloča med šekastim konjem in pegasto kamelo. Ostrigla si je lase, poveznila star pisker na glavo, trikrat prebrala Ronjo, razbojniško hči, pogledala vse dele Xene, se poklonila čarom na oltarju zdivjane Fione in na triciklu oddrvela v sončni zahod!

Yeeeehaaaaa!

***

Žmurgelj: Hej! Halo?! Sparkica! A misliš danes samo sanjariti?

Sparkica: Am… eja, uff, oprosti, malo sem se zamislila…

Žmurgelj:Tole je šubidudam in tralalilali, to je črno in to je zeleno.

Sparkica: Ej, meni se pa zdi, da je tisto bolj modro kot zeleno…

Žmurgelj: Kdo te je kaj vprašal??? Kaj se mešaš zraven?! Molči baba!

Sparkica si je nadela navidezni nagobčnik, štrikan iz najmodernejšega antistresnega materiala, prepredenega s srebrnimi nitkami.

***

Z dvestotko drvi po cesti polni peska, skače s kamna na kamen. Oči si je obrobila s krvjo, roke namazala s sajami! Golih prsi in divjega pogleda, vreščeča prikazen! Agggrrrhhhh. Usnjeni škornji teptajo še zadnje ostanke trzajočega bitja, ki je nekoč imelo človeško podobo. Agggrrrhhhh!

Serenadni učinek

Ponočevanje ima name serenadni učinek. Današnji dan ni bil izjema. Dimenzija globine dojemanja se je povečala po tipkanem pogovoru, ki mi je dokončno odprl oči in odtrgal zaveso, ki je tako ali tako le še napol visela z odrske scene Sanj o drugačni prihodnosti.

Veliko nas je, ki bi radi fotografirali, veliko nas je, ki bi radi risali, veliko nas je, ki bi radi pisali. Vedno je kdo boljši, hitrejši, učinkovitejši, lepši, pametnejši, lepše riše, bolje piše, idealno fotografira… Zagnala sem se proti prepadu takih misli, kot se zažene upornik v napad oborožen le s kamenjem: bojevito, strastno, noro. Ustavila sem se korak pred breznom in se zagledala v zrcalu besed.

Kdo sem? Nizko raslo, napol divje bitje, ki se zaveda majhnosti v primerjavi z brezspolnostjo in neskončnostjo zvezdne črnine; ki se zaveda ničevosti svojih egotripov in izpadov stikov z realnostjo in ki umirja vročo kri kljub prenizkemu tlaku v krvi; ki obožuje močne ljudi brez oblasti z močnimi besedami in močnih barv, jasne poglede in zamegljene nevarnosti. Zavedam se lastne omejenosti, večkrat pa tudi omejenosti drugih in to me moti. Moti me, kadar ljudje ne cenijo jasnih pogledov in brhkih misli, kadar se vlečejo po blatu in plezajo po opičjem drevesu drug drugemu preko glave, kadar zaničujejo princip poštenosti in se vlačugajo s kurtizansko Koristjo.

Žalostna sem, ko pomislim, da me bodo povozili, pohodili in poteptali, če ne bom to, kar sem. So minute in dnevi, ko je težko biti klovn, ko glava polzi proti blatu na tleh in jezik hudobno, brezmilostno biča najljubše in najšibkejše v meni: občutek za smehec. Smehec, prah, ki prerase v bedarije ali zagonitis. Smehec, seme, ki vzklije v zgodbo ali sliko. Smehec, sadež, ki bo morda nekoč hrana bolj žlahtnim oblikam Sanj. Najpomembneje je, da ohranim tisto, kar me naredi mičkeno drugačno. Ne nujno boljšo, lepšo in bolj zabavno, ampak predvsem sparkljasto 😉