Poleti lastovka

Pride tak dan, ko si želim, da bi bila lastovka. Ali pa noj. Ni važno, glavno da je pernato. Pride pa tudi kak dan, ko si ne želim leteti, a vseeno lastovičim.

V novi stavbi, v kateri službujem, delavci zadnja dva tedna sanirajo razpoke v tleh. Prosim, ne sprašujte, kaj delajo razpoke v betonskih tleh nove stavbe, ker ne vem, sumim pa, da jih povzročajo betonski črvi. 😈 Resno! Če lahko lesni črvi grickajo lesena vrata, lahko po moje betonski črvi grickajo beton. Preprosto kot napol pojedena klobasa v pasulju. 😉

Delavci so pri svojem delu (seveda) organizirani, kot je organizirana najmanj organizirana popolnoma neorganizirana skupina delavcev. Se pravi — niso. Late, rdeče-beli opozorilni trakovi ležijo tam, kjer se jih ne rabi, tam, kjer bi dejansko opozarjali na sveže odpravljeno (namazano, zamazano, z neko maso napocano) razpoko, jih ni.

Na mojo žalost se je razpoka pojavila tudi na začetku stopnišča. Sem v drugem nadstropju in dnevno stopicljam po stopnicah gor in dol(kljub temu da imamo dvigalo), zato me je zaprtje stopnišča z lato in trakom globoko prizadelo. 😀

Po treh dneh neuporabe stopnišča sem bila zastrašujoče depresivna, ker se mi je zdelo, da je masa, s katero so napocali razpoko, že zdavnaj suha. Vsaj drugje je bila. Čudilo me je, da še niso umaknili traku. 😕

Končno sem nekaj čez poldne opazila, da traku ni več oz. da z ograje visijo le še ostanki. Očitno je nekomu drugemu šel trak na živce in ga je enostavno scotal. 😀 Juhej! To je pomenilo, da lahko spet dirjam po stopnicah in tekmujem z dvigali. 😀

Imela sem opravke v pritličju, do katerega sem prišla po drugi strani (aha, tudi to se da), vračala pa sem se po že omenjenem stopnišču. Ker so bile moje misli pri metulačah in Shreku, sem hudo zamišljena (in z glavo v oblakih) stopala z ene stopnice na drugo, dokler nisem prišla do vrat, ki vodijo s stopnišča na hodnik.

Seveda! sem spregledala lato, ki je ležala na moji poti. Seveda! sem brcnila vanjo, da jo je odneslo na hodnik. Seveda! sem pri vsem skupaj zgubila ravnotežje. Seveda! je bilo na hodniku polno študentov, ki so čakali na izpit. Seveda! je brca v lato povzročila neznanski hrup, ki je celotno bajto stresel do temeljev.

Na srečo je prevladal samoohranitveni nagon, ki je preprečil, da bi se zvrnila na vse štiri (kot pijana oslica) in to pred študenti. Namesto tega sem lastovičila: pristala sem na eni nogi kot mičkeno majčkeno rahitična lastovka. Pogledala sem naokoli, koliko študentov se krohota … nihče se ni. Zgleda, da jih je čakal dokaj zaj* izpit in se niso imeli časa ubadat z mano in mojim lastovičenjem. :mrgreen: Hmmmm, a to pomeni, da se svet le ne vrti samo okoli mene?! 😈

Za vsak slučaj sem si nadela nasmešek od ušesa do ušesa (v stilu “hehe, ja, tudi meni je smešno”) in se hitro zaprla v svoj brlog. 😆

Če me je kdo od študentov vseeno videl in se pri tem vsaj nasmehnil, brcanje v lato ni bilo zaman :mrgreen:

Slovar

  • lastovičiti – izvajati zapletene gibe udov, da bi spominjali na lastovko
  • lata – kos lesa, na katerem si lahko zlomiš mezinec
  • grickati – grizljati, kot bi grizljali zadnji košček čokolade
  • napocati – nemarno pacati z neko stvarjo do neprepoznavnosti ali onemoglosti
  • scotati – besno raztrgati, strgati

Praznina v najem

Dajem praznino v najem, če jo potrebujete. V njej lahko shranite vso navlako, ki se vam je nabrala skozi leta. Sprejemam stare gajbice spominov, gube, ki so se vam naredile zaradi nasmeškov, škrbine, ki ste jih staknili v pretepih, betonske črve, ki najedajo vaše temelje, sivino, ki seda na lase.

V praznino lahko shranite tudi tečne sorodnike, tašče, taste, svake in svakinje, rabljene ali polomljene otroške vozičke, brezglave igrače, pogrizene cuclje.

V praznini se najde dovolj prostora za zarjavele školjke avtomobilov, ki vam jih je žal odvleči na odpad, ker ste na zadnjih sedežih izgubili nedotaknjenost, za odlomljene veje, na katerih so še ostanki vrvi gugalnice, s katere ste padli in si zlomili roko.

Praznina je idealna za stare razglednice, pozabljena ljubezenska pisma in rabljene vstopnice za kino. Ne brani se niti ostankov žgečkanja, ljubkovanja in božanja. Vse se da spraviti vanjo.

Edini pogoj za najem je, da šare, ki jo boste zmetali vanjo, ne potrebujete, ker ne vem, če vam jo bom lahko povrnila.

Nezgodarije s črnim bikom in MesoPapci (2.del)

Včeraj so trije člani zarotniškega gibanja MesoPapci švasali načrt, kako uloviti Gigantski Pikapolonici in se končno po dolgem času najesti sočnega mesEka.

Spesnili so celo bojno pesnitev:

Pikapoka, hopala
v lonec dans bo romala,
pikapoka, uhuhu,
mesek se že čuti tu
(pri tem so se gladili po trebuhih)!

Po stotem ponavljanju besedila pesmi so v zelenju zagledali obris slastnega grižljaja. Z grozečimi grimasami so se zagnali v v boj, na juriš!

MamSulico se je zagnal naprej, da bi si lahko kasneje izbiral najboljši kos mesa. Ko pa je zagledal srepeče oči Mame Gigantske Pikapolonice, se je zložil kot spodsekan.

Irokezar je zagledal padlega tovariša, tema se mu je spustila na oči. Sekiro je dvignil visoko v zrak, zažugal s pestjo in zavpil: “V pisker s tabo, zalega pičkasta! Eh, bizgec! Pikčaaasta!”

Ko se je Mama Gigantska Pikapolonica neusmiljeno zasrepela Irokezarju in TudiJazMamSulici v izbuljene oči, sta se razletela po tleh kot kuhan krompir.

Mama Gigantska Pikapolonica se je zahihitala, priklicala iz skrivališča Bebo Gigantsko Pikapolonico. Postavili sta se nad nazadnje omedleli žrtvi.

Mama Gigantska Pikapolonica je z nežnim materinskim glasom zaščebetala: “Vidiš, malecka, vse je le v srepečem pogledu. Danes jim odpustiva, ker potrebujeva lutke za vadbo, naslednjič pa ti dovolim, da jih malce obgrizeš.”

Na poti nazaj sta naleteli na MamSulico, ki je še kar naprej nepremično igral crknjen fikus. “Eh, brezveze. Pustiva to crkovino,” je komentirala Mama Gigantska Pikapolonica med stopanjem čez ležeči človeški fikus.

Kakor hitro sta Gigantski Pikapolonici odnesli nožice, so vsi trije zarotniški člani MesoPapcev čudežno oživeli.

  • Irokezar: “Eh ja, dobri smo bili. Skoraj smo jo, skoraj …”
  • MamSulico: “Ni vsak dan dan za meso. Gremo žulit repo in kolerabo.”
  • TudJazMamSulico: “Saj smo vedeli, kaj bo. Naslednjič pa, naslednjič!”