Ko se srečata bukov lulek in lipov bog …

  By , ,

Ljudje smo različni, to je en krat ena. Eni beli, drugi črni, tretji rumeni, četrti rdeči, peti smetanasti, šesti progasti in flekasti… :bumpy:  Na tem mestu se razlikovanje seveda ne konča, o ne! Ne razlikujemo se le po barvi kože, oči ali las!  😮 Da je življenje pestrejše, smo drugačni še glede na značaj, način razmišljanja, način hoje, pogostost brcanja v temo in nategovanje živcev ljudi okoli nas.  8)

Tako kot je zagotovo 2×2 = 3,5 pod določeno lučjo in v določenem časovnem prostoru, je absolutno veljavno, da nas je mogoče klasificirati v naslednje kategorije (ne glede na spol): bukovi luleki, lipovi bogeci, fikusi, narcisi, frčofrfi, vijolice, smrdokavre, brenčači in zombati. :mrgreen:

Glede na to, da je bukov les dokaj trd, ni presenetljivo, da so bukovi luleki dokaj trdi za določene stvari. Ne, nimam v mislih onéjev, bongljev, Džonov, pipic in podobnega 😆 Recimo, da so trdi za učenje (vendar ne neumni!) in da se ne znajdejo najbolje. Spoznamo jih po tem, da jim je treba tudi najpreprostejšo šalo razložiti trikrat, se dvakrat nasmejati namesto njih in jim na koncu pomagat zakurblat možganostroj.

Lipovi bogeci so dokaj podobni bukovim lulekom, čeprav niso nujno trdi za učenje. Lahko so zelo inteligentni, vendar imajo rahlo socializacijsko fobijo. V družbi jih prepoznamo po togi drži, tesno stisnjenih ustnicah in rahlo zmedenem pogledu. Če bi se dalo, bi se zlili s tapetami ali zavesami.

Fikusi so naravni nasledniki lipovih bogecov.  Nimajo socializacijske fobije, načeloma zelo radi spoznavajo nove ljudi. Njihov največji problem je v tem, da obstojijo točno tam, kamor jih postaviš. Fikusarstvo zna biti hudo moteča lastnost, sploh pri delu in aktivnostih, ki zahtevajo precej samoiniciativnosti in prodornosti.

Če oseba nikakor ne more mimo ogledala, kozarca, vitrine, žlice ali katerekoli druge sijajne ali podobo-vračajoče površine, vsekakor sodi med narcise. Narcisi so hudo in nepoboljšljivo vase zaljubljena bitja. Če bi se dalo, bi najraje spali sami s sabo in imeli sami s sabo otroke. Basta. Dovolj povedega o njih 😆

Frčofrfi so tisti, ki jih je vsepovsod polno. Eno minuto vam skačejo po glavi, drugo minuto so že na kavi, tretjo minuto prevračajo kozolce, četrto minuto visijo s stropa. Načeloma so zelo prijetni ljudje, čeprav so tudi zelo raztreseni. Ne raztrešeni! 😉

Kako prepoznate vijolico? Ne, to ni oseba, ki ima vijoličen nos — to bi bil kroničen alkoholik 😈 Vijolice so osebe, ki so tako pametne, da že škodijo same sebi. Ne reče se zastonj, da je nekdo “pameten kot vijolica”. Ko začne vijolica modrovati in pametovati, je najbolje pobrati vse igrače in brž na slivo, ker ste sicer obsojeni na vijoličine monologe. Pri vijolicah si morate zapomniti naslednje: B.H.K.T.N.N.  — beži hitro kolk te noge nesejo.

O smrdokavrah sem se razpisala že pred časom. Njim ne pomaga noben prašek, noben deodorant, nobeno čistilo. Pri srečanju velja le eno pravilo: čim dlje stran. Ali pa si omisliti vohanosnik. :mrgreen: Spet malo samoreklame. 😈

Brenčači se od frčofrfov razlikujejo po tem, da so stacionirani na enem mestu (običajno poleg tistega, ki ima največ dela in najmanj časa), vendar jih je polno v vaši glavi in ušesih, saj neprestano govorijo. Ne zamenjujte jih z vijolicami! Brenčači so lahko zelo prijetni in družabni ljudje, ki so (načeloma) bolj kot višino rasli na jezik. :mrgreen: Uganete, kdo spada v to kategorijo? 😆

Zadnji, a ne najmanj pomembni so zombati, zanimiva kombinacija zombijev in vombatov. Razživijo se šele v večernih ali nočnih urah. Zaradi tega je njihova koža za dva do tri odtenke svetlejša od ostalih povprečnih ljudi, ki ne obiskujejo solarija. Tako kot vombati imajo radi svoj mir. Če se že morajo družiti, se najraje z zombati (ali pripadniki drugih kategorij) istega spola na pivu ali kavi. Po srcu so zelo dobri, vendar zelo samotarski in občasno pretirano asocialni — najraje bi se znebili še lastne družbe.

Zdaj si pa zamislite, da se na zmenku srečata bukov lulek (ali lulika) in lipova bogica (ali bogec) :mrgreen: Kaj mislite, da se zgodi? :mrgreen:

Ali spomini lažejo?

  By , , ,

V sobi z rožnatimi tapetami in staro leseno mizo z vgrajenim lesnim črvom …

“Ljubica, kje je moj gepis?”
“Dragec, zgubil si ga.”
“Kako zgubil?! Si prepričana?”
“Ja zgubil. Dobro se spomnim, zgubil si ga zadnjič, ko naju je tista kosmata zverina preganjala po travniku …”
“U mast. Hm … ne spomnim se. Očitno sem ga res.”

Čez tri dni sta našla gepis v predalu nočne omarice. Lesni črv je že lezel nanj, ker si je zaželel spremembe.

Se vam je zgodilo, da ste se nekega dogodka živo spominjali, kot da bi se zgodil pred slabo uro, drug očividec dogodka pa si je potek zapomnil čisto po svoje in trdil, da ste si narobe zapomnili? Ste mu verjeli ali ste zaupali le svojemu spominu?

Ste kdaj šokirani osupnili, ko je nekdo v vaši družbi samozavestno trdil, da je on/ona avtor super-zabavne domislice, ki ste si jo seveda izmislili vi?  Ste osebo popravili in družbi povedali, da je ta domislica vaša? Ali ste raje požrli ‘pomoto’?

Ste kdaj doživeli, da je nekdo vaš doživljaj prodajal z vašimi besedami, na ves glas in brez kančka slabe vesti? Vas je to ujezilo? Ste tej osebi povedali, da prodaja vaše življenje? Ali ste se le kislo nasmejali?

Ste se kdaj prepirali z vam drago osebo, ker je imel vsakdo od vaju drugače zapomnil besede/dogodek? Ste se vprašali, če ste si res zapomnili pravo verzijo? Ste se pustili prepričati ali ste trmarili po svoje?

Spomini so odtisi izkušenj, na katerih gradimo slamnate vigvame, lesene hiške, betonske stolpnice ali diamantne imperije. Spomini nas naredijo vesele ali žalostne, spomini nam prikličejo solze v oči ali pustijo obris smejalnih gub na obrazu. Brez spominov smo kot prazne kartonske škatle brez vsebine – rjavi, pusti in prazni. Nekateri spomini škatle napolnijo, drugi jih le opraskajo. Potrebujemo spomine, ker se po njih sami identificiramo — naši spomini postanejo mi. Vendar … spomini včasih lažejo.  😯

Vsak policist ali detektiv, ki je moral kdaj zbrati izjave očividcev, vam bo povedal, da je ponavadi toliko zgodb, kolikor je očividcev. Lahko da ste bili tudi sami v podobni situaciji. Obstaja cela kibla dejavnikov, ki vplivajo na naše dojemanje, pa tudi na hranjenje dojetega. Seveda se lahko zgodi, da pride do napak že pri zajemu podatkov. Naši senzorji (oči, nos, ušesa, prsti, …) nikakor niso brezhibni. Mislite, da barvno slepa oseba vidi barve čisto enako kot vi? Nope. Vem s prve roke (vir: Sparki).

Na naših možganskih sinapsah je vsak dan taka gužva kot sredi “rush hour” v Los Angelesu. Ne bi vedela, če se ne bi približno takrat peljala skozi 🙂 Ja, to glede možganskih sinaps pa vem zato, ker … ker je ta blog možganostroj! Valda! :mrgreen: Zaradi gužve se lahko delček dojetih podatkov spremeni ali celo izgubi. Tako ohranimo dejansko le približek tistega, kar smo dojeli, kar pa je lahko že v osnovi le približek tistega, kar se je v resnici dogajalo. Sledite, ne? 😉

Vsi vaši spomini niso nujno resnični. Prav tako niso nujno resnični spomini drugih. Priklic spominov je ena hudo posebna zadeva. Spominjanje je mišunga vtisov, izkušenj, predsodkov, domišljije, izmišljotinj, pol-resnic in sposobnosti zapolnjevanja lukenj v spominu.

Imejte vse to v mislih, ko se vam bo naslednjič ob pripovedovanju “vaših” dogodivščin zazdelo, da jih morda niste doživeli vi in da vas nekdo v druščini gleda na prav posebno grd način 😈 Lahko da bo tisti nekdo — jaz 😆

Še to … nekatere spomine je boljše pozabiti. Ne verjamete? Vprašajte Leonarda iz filma Memento. 😉

Slovarček

  • gepis – rezervno zobovje, umetni zobje; tisto, kar je včasih shranjeno v kozarcu na nočni dedkovi/babičini omarici
  • kibla – posoda za kibelflajš; znana tudi kot tunka
  • kibelflajš – prekajeno meso, shranjeno v zaseki; dobro z domačim kruhom in čebulo 😉
  • gužva – kača ljudi, vozil, ki jo redno preklinjate, ko se vam mudi; tudi gneča
  • mišunga – mešanica, zmešnjava; zbrka