Prihodnost je že jutri

Leto 2023.

Nedoumljiv pojav sončevih peg je povzročil paniko. Združene države Amerike, Argentina in Brazilija so ostale brez komunikacijskih povezav, brez hrane in brez virov za preživetje, prizadejala jih je nova vrsta kuge. Veliko jih je umrlo, preživeli so postali kanibalski plenilci. Kanado je dobesedno odradiral čuden vrtinec, ki je nato preskočil na Mehiko. Preživeli so gradili plovila vseh vrst, da bi jih novonastali tokovi ponesli proti varnejšemu ozemlju. Afriko so nasilno zasedli že pet let pred tem. Posebne enote hladnokrvnih komandosov so iztrebile še tisto malo domačinov, kar jih je ostalo po nenadnem valu čudne bolezni, ki je prizadela le temnopolte prebivalce. Sahara se je spremenila v eno samo kremenčevo gmoto. Vročinska nevihta je stopila pesek in nastale so nenavadne tvorbe, labirinti votlin in prehodov. Preživeli so se skrivali v votlinah. Komandosi so pripravili teren za Veliko selitev.

Evropa je bila pripravljena. Pod pretvezo podnebnih sprememb, ki so povzročile naraščanje morske gladine, so Evropejci zgradili ogromen zid, ki je dvigoval visoko nad obalo, se raztezal po italijanskem škornju, zajel večji del bivše Grčije, ki je le še po imenu spominjala na nekoč pomembno državo. Zid se je nadaljeval ob obali Rdečega morja, segel do Urala, presekal Volgo in še pred Moskvo zavil proti Estoniji in ostankom norveških fjordov.

Anglija je bila že dolgo zgubljena. Komandosi so na otok poslali posebne enote ubijalskih strojev, ki so iztrebili prebivalce do zadnjega. Irska se je zaradi svoje uporniške zgodovine držala slabo leto dlje, vendar je na koncu podlegla. Evropa je ostala sama.

Azijo je v deželo duhov in zoglenelih ali gnijočih trupel spremenil nuklearni spopad Kitajcev, Rusov in Indijcev. Nepričakovane klimatske spremembe so povzročile kroženje radioaktivnih oblakov le nad bojiščem, ki je zajelo vse od Moskve do Pekinga, ves Bližnji vzhod in vse otoške skupine do Avstralije. Avstralci so bolj po sreči pravi čas zgradili zaščitne kupole nad Sydneyjem in Melbournom, ostala mesta so dobesedno izhlapela ob vročinskem udaru.

Stala je na obzidju, plapolajočih prsi, adrenalin ji je prepojil vsako celico posebej. Veter ji je rahlo valovil lase, mrkega obraza in še bolj temačnih misli je opazovala grozeče oblike plovil. Mora ga ubraniti, mora. Za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja.

Bila sta nenavaden par. On visok in suh, neprestano zmršenih las, prikupno, a nevarno zmeden, sploh ko si je popravljal vedno kriva očala. Ona majhna, dokaj mišičasto grajena, srborita in pogosto smotana, ker je ob najmanj primernih trenutkih zbijala šale. Glede določenih zadevščin je bila hudo sramežljiva, vendar tega za nič na svetu ne bi priznala. Ljubila ga je na svoj divji način, vendar mu tega ni povedala.V teh časih ni bilo časa za nežnosti in romantiko.

Misli so ji za hip odtavale. Spet je zagledala dekle … dekle v rdeči obleki, ki sedi pod starim hrastom na griču. O tem dekletu je večkrat sanjala. Ni vedela, ali je dekle resnično, ali je to ona sama v nekem drugem času in drugem prostoru, ali je samo projekcija njene podzavesti zaradi grozot, ki so se dogajale. Zabolelo jo je v prsih, spomnila se je sanj. Bila je dekle v rdeči obleki. Vstala je in ga zagledala ob vznožju. Pomahala mu je, vendar so bile njene roke tako težke, noge kot bi bile zarasle s koreninami drevesa. Pognala se je proti njemu, noge so se iztrgale iz spon, tekla je, on se je oddaljeval. Tekla je, vendar je bil vedno hitrejši od nje. Vedno znova se je vračala k njemu, bolečina v prsih se je stopnjevala.

Počilo je. Nič ni slišala na desno uho. Na desnem ramenu je opazila kri. Streljali so s plovila in na srečo jo je šrapnel le oplazil. Spreletelo jo je, takoj mora k njemu! Opazila je dim in luknjo v zidu, kjer ne bi smela biti. Tekla je in tekla, o groza, tekla je točno tako kot v sanjah, tekla k njemu! Naj bo živ! Prosim, naj bo živ!

Našla ga je. Težko je dihal, opazila je krvav madež na njegovi majici.

Žuto al rumeno, samo da je Superman

Malo heca:

       **************************
    .*##*:*####***:::**###*:######*.
   *##: .###*            *######:,##*
 *##:  :####:             *####*.  :##:
  *##,:########**********:,       :##:
   .#########################*,  *#*
     *#########################*##:
       *##,        ..,,::**#####:
        ,##*,*****,        *##*
          *#########*########:
            *##*:*******###*
             .##*.    ,##*
               :##*  *##,
                 *####:
                   :,

Bi še? Z veseljem 😀

Ste vedeli, da se umetnost ASCII ni začela z računalniki? Nope, sploh ne. Korenine te umetnosti segajo celo v daljne leto 1898, že takrat je bil zabeležen primerek črkovne umetnost in to na pisalnem stroju! 😉

Nekaj let nazaj sem med pospravljanjem naletela na mamine pisalnostrojniške umetnije, ki so jih izvajali na tečaju strojepisja. Seveda so *izdelovali* Titovo podobo, kaj pa drugega 😆

Kaj ima žuto z rumenim? Isto je, ne le enako 😀

Najkrajša ljubezenska prigoda, kar jih je bilo

Začelo se je nedolžno, kot je nedolžen vanilijev sladoled s češnjo, brez smetane. S smetano bi bilo že preveč holivudsko.

Spoznala sva se na moji pisalni mizi. Ne, nisva se dala dol, niti ne gor! Paco (prebere se páko) je po nekajurnem opazovanju sklenil, da pride pogledat, kaj dela prekrasno božanstvo, se pravi jaz, ob tako pozni uri (nekaj čez enajsto zvečer). :inlove:

Paco se uštuli na mojo mizo

Pozno v noč sva klepetala in se spoznavala, Paco je izvajal norčije na steni, jaz sem se mu smejala in plezala na mizo, da sem ga lahko fotografirala. Roko na srce, bil je zelo fotogeničen in zelo seksi. Pustil se je celo prestavljati s svinčnikom. Ker ga nisem že prvo noč hotela zraven v postelji, da ne bi pokvarila najinega pristnega prijateljstva, sem ga pustila na steni, kjer je zadremal.

Paco je zadremal pod stropom

Najino drugo srečanje je bilo še slajše in polno pričakovanj — prišla sem domov, slekla jakno, Paco je sedel na žaluziji in me zaljubljeno-goreče-pohotno gledal.  :teeth:   :lick:

Videla sem iskrice v njegovih očeh, še posebej, ko sem odložila tudi jopico. Verjetno je pričakoval več slačenja in posledično več golote … ker je namreč ob spoznanju, da bom še nekaj časa v majici, zamigetalkal z migetalkami in zaškrtal z zobmi. Ko se je umiril in ko so se  feromoni razkadili, se je pustil še parkrat pofotkati, nato pa je splezal na zaveso.

Paco me ljubeče gleda

Ko sem po kosilu prišla nazaj, ga ni bilo več nikjer. Jokala sem, si pulila lase in hudo mračnih misli razmišljala o rezanju žil s plastičnim (in predvsem topim!) beštek nožkom. ;-(

Vpila sem: “Zakaj, o zakaj ste se ljubezenske silnice obrnile stran od mene? Zakaj, o, zakaj moram tako trpeti??? Ha?”.

Potem pa sem zagledala njo … Herbido. 👿

Herbida, mrcina, ki je spreobrnila Pacota

V trenutku sem vedela, da je kriva. Herbida je zakrivila Pacotovo izginotje. Najprej ga je zacoprala s čaranjem svojih migetalk, nato pa še z vonjavami, ki jih ona in bibe njene sorte spustijo, če se jih dotakneš (reče se jim smrdljivci!). Revežu se je moralo zmešati in je odšel v širni svet, ali pa samo v najtemnejši kot sobe, da bi tam počakal Herbido in z njo delal male PacoHerbide. 😡 :kissing:

V tistem trenutku nisem bila razsodna, na ves glas sem grozila, da če ga (Pacota) dobim v roke, ga bom vrgla ptičem zunaj. :seba:

Paco vrni se

Ni nama bilo usojeno. Pacota ni bilo nazaj. Zdaj mi je hudo. Pogrešam ga. Pogrešam te, Paco. Oprosti. Ne bom te vrgla ptičem. Pridi nazaj. Prinesite mi Pacota nazaj. Lahko tudi drugega Pacota. Samo da ne bo smrdljivec (kot Herbida). 😮