Horrorskopska priporočila

  By , ,

Že večkrat so mi rekli, da grdo gledam, da imam zajeban pogled in podobno. Kaj pa morem, če me je Mati Narava obdarila s takim pogledom?! In kaj morem, če (z)gledam veliko bolj resno, kot se dejansko počutim? Sploh pa … če bi se preveč smejala, bi dobila pregloboke smejalne gube, zato se največkrat smejem navznoter. Joj, ko bi le slišali, kakšen krohot se razlega v moji telesni lupini! 😆

Kakorkoli že, danes sem na vijavaja.com prebrala naslednjo ho(r)ro(r)skop priporočilo za vodnarje:

Tvoja mehka plat v naslednjih dneh nikakor ne sme priti na površino in dobro pazi, da te slučajno ne izda kak prijazen nasmešek! Najbolje, da zjutraj pred ogledalom povadiš besen pogled – ljudem v tvoji bližini mora biti že na daleč jasno, da s teboj te dni ne gre zobati češenj! Besedo usmiljenje pa čim prej izbriši iz svojega slovarja! Da se ti ne bi slučajno v trenutku slabosti zgodilo, da popustiš! Četudi zgolj za milimeter!

Pazite se! 😛 Naslednjih nekaj dni ne boste vedeli, ali se držim priporočila kot pijanec sklumpanega bicikla, ali gre le za moj običajni (t.j. grdi) pogled. 😆

Grd pogled

Žup… Veliki Eksperiment

  By , , , ,

Objavi sem hotela dati preprost naslov Župa, vendar je bil čisto premalo bombastičen glede na vse napovedi. Bombastičnemu in skrivnostnemu naslovu navkljub bo objava hudo kratka.

Priprava: preprosta. Mlačna voda, vsuj prah instant juhe, mešaj, pristavi na ogenj, mešaj da zavre, jej.

Dodatki: smetana, bazilika.

Rezultat testiranja: juha ni bila nič posebnega, niti ne hudo dobra, niti ne gnusno slaba. Preostala paklca nesem frizerki nazaj. 🙂

Rezultat
Predpriprave
Magični prah
Blup blup
Mešaj, mešaj, zmešaj

Žlehtnoba na paši

  By , , ,

Danes je dan, ko bi najraje bila žleht. Zganjala bi hudobijo, delila nesramne opazke in vsako stvar zabelila s sarkazmom. Pa ne bom, ker me čaka še pomemben opravek: kuhanje paradižnikove juhe za večerjo.

Lahko bi sicer razmislila tudi o nekaterih komentarjih, ki sem jih danes dobila v stilu “si pozabila vzeti zdravila”, “na katerih drogah si”, “kaj kadiš”. Mah, ne bom, škoda časa 🙂 Če ljudje ne razumejo šale, njihov problem, ne moj. Jemanje vsega dobesedno škodi zdravju.

Malo se hudujem, ker je bilo rečeno, da bom ta teden (še vedno je isti teden) dobila dva nova ljubimca: novo računalo in novega fotiča. Seveda še nimam ne enega ne drugega. Najbolj me jezi tole s fotoaparatom, ker čakam nanj že mesec dni. Če ga ne dobim v dveh dneh (jutri ali pojutrišnjem), bom preklicala naročilo in naredila galamasto slabo reklamo za ponudnika. Ker … ne grem se več igric “najprej dajmo ven hudo reklamo in oh-in-sploh-ponudbo, šele potem pa naročimo stvar in bomo videli, koliko ljudi lahko nategnemo“. Takole nategovanje ni niti malo prijetno, a-a.

V sredo grem namreč službeno na Irsko, v Dublin, kar pa ne pomeni, da ne bo časa za fotoseanse s simpatičnimi pegastimi irskimi škrati, ki čuvajo peneze pod mavrico. A slišim slučajno: “Kaj peniš, saj imaš stari fotoaparat!”
Na mojo žalost me je stari fotič že v Luksemburgu pustil na cedilu in javlja napako, ko je najmanj treba.

V četrtek sem se uspela še prehladiti ali nalesti neke brezvezne gripe, za bonus sem dobila vročinski herpes, zmanjkalo mi je fantastične kreme Sikapur, ki bi opravila z vročinskim zlobcem na mah, zunaj se je vsul sneg, kot da smo ga naročili na razprodaji … v glavnem, izpolnjeni so vsi pogoji, da bi naščuvala žlehtnobo na vse, kar se premika ali pa se dela, da se premika.

Ne bom. Ne, ne bom. Žlehtnobo sem pravkar poslala na pašo, daleč stran od civilizacije. Včeraj se je namreč zgodil čudež, upam na še enega in morda še enega, vendar ne drznem podrobneje razpredati o njih. 😛

Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.

Do večernega eksperimenta s paradižnikovo juho vam kličem …