Skrivnost obglodane bazilike, plavi nasvet in modra navodila

Poletno dišeča bazilika v koritu pred vhodnimi vrati je začela kazati znake hiranja, ker ji je začelo zmanjkovati listov. Vsakodnevno sem ji tipala pulz, ji božala preostale liste in jo spraševala, kaj je narobe, a ona se je obnašala, kot da je nema, kot da je rastlina!

Pretaknila sem vse sosednje rastline, pogledala pod korito, ob korito, na korito, nikjer nič in nikjer nikogar. Začela sem sestavljati seznam osumljenih in ga na koncu skrčila na osumljenih pet:

  • vrabec
  • gosenica
  • zebra
  • polž
  • srna

Vrabci se radi kopajo na gredah, kljuvajo solato, hipotetično bi jim lahko zadišala tudi bazilika. Vendar jim ni. Niti enega nisem zasačila v bližini korita.
Gosenice so splošno razvpite po svoji požrešnosti in uničevalnosti pohodov. Dober znak za njihovo prisotnost so naluknjani listi.
Zebre so črno-bele ali belo-črne savanske živali. Zaradi njihove distanciranosti sem jih hitro izključila. Tukaj so zgolj zato, da ne bo kdo rekel, da sem diskriminatorna.
Polži, sploh rdeči, so strašna nadloga. Grozna resnica. Tisti, ki to zanika, še ni imel opravka z njimi. Teden dni nazaj sva jih z dragim pobirala po celi parceli in jih nabrala toliko, da bi jih lahko prodajala na tržnici in sluzasto zaslužila. Seveda nisva, ker sva jim raje  kupila enosmerno karto v polžja lovišča.
Srne niso samo kopitarji, ampak tudi glodalci. Glodajo vse, kar se da obglodati (mlada drevesa, solato, vse kar je mlado in sladko). Bazilika je pred vhodnimi vrati in ker močno računam na srnin čut za oliko (da bo pozvonila, preden se je loti), bi rekla, da tokrat ni imela parkljev vmes.

Osumljene sem imela, le priče in konkretnega dokaznega gradiva ne. Včeraj pa sta mi draga starša svetovala, da

jutro ni zmeraj pametnejše od večera

in da je včasih potrebno iti na lov šele, ko se stemni…

Nedelja zvečer, korito pred vhodnimi vrati

22:14 Opažene sledi osumljencev.
22:16 Zajetje prvega polža
22:17 Zajetje drugega polža

Zaradi ponovitvene nevarnosti sta bila oba osumljenca priprta še nadaljno minuto, sledila je hitra sodba in izročitev enosmerne vozovnice za polžja lovišča, kjer ju je čakalo ostalo uničevalno krdelo.

Skrivnost je razrešena, moder nasvet že poznate, sledijo še samo plava navodila:

Starši marsikaj vedo. Ko ste v težavah, jih vprašajte za nasvet. Presodite, ali je njihov nasvet mogoče uporabiti v vaši problemski situaciji, npr. nasvet, kako prati barvno perilo ne bo koristil pri zatiranju sive plesni na vrtu. Ko ste prepričani, da se problemsko področje sklada s področjem danega nasveta, naj vas nič ne ustavi. Ne pozabite, da mi mladi (še) nismo požrli vse pameti sveta.

 

Tri na kratko: o muhah, vsestranskosti in provincialcih

Hotela sem bluziti o vseživljenjskem učenju, ampak ne bom, preveč besed bi šlo v prazno. Raje bom na kratko povzela tri lekcije, ki sem se jih naučila v zadnjem času. Zapisala jih bom zato, da ne pozabim. Pametni pišejo, pametnejši dajo na blog, da lahko Google poindeksira za vse večne čase.

1 Muhe obožujejo odprta usta

Muha

Španski pregovor, ki pove vse: En boca cerrada no entran moscas. Muhe ne pridejo v zaprta usta. Z drugimi besedami: STFU, če nimaš nič pametnega povedati. Velja zame.

2 Biti malo dober v vsem : biti res dober v nečem

2012_07_25_10_07_59_727_IMG_3568

Če si malo dober v vsem, dejansko nisi dober (dovolj dober) v ničemer. Bolje je izbrati stvar ali dve in ju delati RES dobro. Povprečnežev je že več od povprečja!

3 Provincialci in mestjani

2012_07_25_10_04_44_810_b56e2450977911e18cf91231380fd29b_7

Vedno bodo ljudje, ki imajo raje podeželje kot večja mesta, in vedno bodo ljudje, ki jih zaradi tega omalovažujejo. Včasih upravičeno, velikokrat ne…

Oksimoron in dva morona

Trudim se biti boljši človek, čisto zares. Nehala sem pizdakati za minutiae, iščem smisel v hrupnem nesmislu, berem klasike in fantastike, da bom razumela, kakšen Weltanschauung je najboljši za polno življenje in v čem je smisel odišavljenega wc papirja.
Danes sem žal pogrnila na preprostem testu zaradi dveh starih nesramnežev. Preden se napadem zaradi starostne diskriminacije, bom priznala, da sem do starejših sicer vedno spoštljiva in prijazna — kar me je večkrat drago stalo dušnega miru, ampak to je že druga zgodba. Tedensko se družim s skupino starejših 60+ in ti penziči, kot si sami ljubkovalno pravijo, so kul. Samo, da smo si na jasnem: ne posplošujem.

V vsaki starostni skupini se najdejo individuumi, ki bi jim bilo dobro razložiti, da se obnašajo kot moroni, vendar le, če bi jim to pomagalo pri osebnostnem razvoju, v nasprotnem primeru je škoda vsakega atoma porabljenga kisika, ker je končni efekt enak nul-koma-jozef. Previdnost je na mestu, da sami ne izpademo člani tega neljubega kluba.

Dva morona, o katerih je govora, sta tesno povezana z oksimoronom rezervacij za ICS. Če ne veste, vlak InterCity Slovenija (ICS) je trenutno najhitrejši vlak na relaciji Maribor-Ljubljana. Govorim o strašno neudobni reči z natrpanimi sedeži in ozkimi prehodi, brez stojišč, a kdo bi gledal konju v zobe, če ta najhitreje predirja progo? Za ta vlak je obvezna rezervacija, ki se dobi prezplačno na blagajni, medtem ko je na vlaku zanjo potrebno odšteti okoli 3 EUR. Rezervacija je poseben list papirja, na katerem je zapisan datum, relacija in enigmatična oznaka, npr. 3/47 ali 2/21 ali 1/31. Zanimivo: če postaviš Slovenca na npr. avstrijski vlak, bo hitro ugotovil, kaj so te oznake, a pri ICSu elastičnost uma seže le do naključnega sedeža, ki se zasveti očem. Zakaj so rezervacije oksimoron? Ker rezervirajo… nič. Upoštevajo jih le redki, ki si pridobijo rezervacije za ves teden, tisti bolj enaki med enakimi celo za ves mesec, in rezervirane sedeže branijo z nohti in zobmi, kdaj pa kdaj tudi z nekompromisnimi besednimi bodali, strele bliskajočimi pogledi in kretnjami, ki bi dvajset let nazaj povzročile vsesplošni pretep.

threat-o

Sprevodniki se morebitnim konfliktom elegantno izogibajo zavoljo dušnega miru, tu in tam opomnijo le osebe, ki lahkomiselno zasedejo sedež katerega izmed zgoraj omenjenih borcev.

Joker-Yelling-Hit-Me-The-Dark-Knight

Potem smo tu še ostali, ki ždimo v rezervacijskih vicah, ker nam je vseeno, kje sedimo, vse kar si želimo, je, da nas do Ljubljane nihče ne vrže s sedeža, na katerega smo sedli, ker je nek padalec zasedel tistega, za katerega imamo rezervacijo. Nevednim in dokaj prijaznim padalcem človek še odpusti, nikakor pa se ne da odpustiti arogance in nesramnosti današnjih dveh moronov.

Običajno zavojevalca vprašam, kje je njen/njegov teritorij, da se prestavim tja in si tako brezplačno kupim mirni dremež. Danes je bil vagon zelo poln in seveda je na mojem sedežu sedela stara vešča, njen veščak je delal gužvo na prehodu, kufer sem, kufer tja, ker od Maribora do Pragerskega (dobrih 15 minut) ni uspel ugotoviti, kam gre ta kos v vagonskem tetrisu. Sedela sta pri mizici na zunanji strani, notranja sedeža sta bila prosta.

“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež.” Tišina in očitna ignoranca.
“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež, la…” (nisem uspela vprašati, če lahko vsaj prisedem)
“NEEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA! NEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA!!!!!!”

Vešča je vreščala. Halo? Za mano je bila še ena potnica, ki je imela rezervacijo za sedež nasproti mojega in ki je podobno kot jaz izrazila željo, da bi sedla na svoj sedež.

“NEEEEEEEEEEE, TUKAJ SEDIMA MIDVA! IDITE DRUGAM! POIŠČITE SI DRUGI SEDEŽ!$%#$!” “NEEEEE, NEEEEE, TUKAJ SJEDIMO MI! MIIII! MI SÉÉEEEDIMOOOO TUKAJ!!!!”

Zdaj je vreščal še možakar, ki je še kar oviral prehod, da nismo mogli ne naprej ne nazaj. Zakaj sta potrebovala štiri sedeže, mi ni jasno. Še manj mi je jasno, kje in zakaj sta uspela stlačiti toliko sovražnosti v zgornje stavke, ko bi bilo tako preprosto reči:

“Izvolite, prisedite.”

anchorman-i-dont-know-what

Oprostite, ampak tako se obnašajo samo moroni. Na srečo sem našla sedež in tudi v Celju me nihče ni prestavil. Presodite sami, kdo je tu nor, kdo pristojen in kdo nedosleden, kdo komplikator, kdo nesramen in kdo _________.