S težkim srcem sporočam, da so umrčkali:
Ja nič, treba bo naštudirati uroke za obujanje vsaj nekaterih izmed njih.
V prejšnjih delih … Ženkica napizdila Rokija Modrega, Roki Modri na skoraj hobitskem epskem potovanju, išče Znanje, naleti na čuda stvari, med njimi na govorečo, na drevesu štrikajočo kravo, mišičnjaka s pol-ptiča na glavi, prebije se do MatiNiŠeŽelvjaJuhe, prisluhne razodetju Znanja, preklinja ko jesihar, se hoče vreči v prepad, ne opazi PrežečeGolazni in obvisi na nitki med življenjem in življenjem brez smisla. Hudo.
Še vedno pod vtisom sveže pridobljenega Znanja, ki mu ga je zaupala MatiŠeNiŽelvjaJuha, je Roki Modri strmel v globočino in premleval, zakaj mora biti življenje takšna jeba. Skozi te nekdo nateguje, razteguje, potem te nekdo tretji naplahta, četrti opetnajsti, peti nahruli, šesti namlati. Ne, ni vredno … ni vredno niti pogrete filane paprike. Zalučal se je gotovi smErti v objem.
… (večerja avtorja) …
Ni še umrčkal, niti mrknil, kako-bi-le?! Saj se je tretji del zgodbe šele začel! Prosim vas lepo, svojih junakov pa menda ja ne bom kar pobijala.
Odprl je oči. Videl je čudne črne proge.
“Aha, tako je torej zbuditi se mrtev,” si je rekel in se čudil navadnosti zvena lastnih besed. Zvenele so čisto navadno, nobenega dodatnega odmeva, nič vibracij, nič, nič, nič.
“Brezveze!”
Zaprl je oči in hotel naprej mižati in se delati mrtvega. Mižal bi še kakšno uro ali dve, vendar ga je med tiščanjem oči skupaj zmotilo vreščanje in glasen prepir. Previdno je odprl oči. Nemogoče! (Op. avtorja: ja, je mogoče!) Bil je v svojevrstni kletki, ki je še najbolj spominjala na lasni dodatek, vendar se s tem v danem trenutku ni hotel preveč obremenjevati. Zmotilo ga je, da se pred kletko prepirata RumenokrakiDino in PrežečaGolazen, ki so ga v domači beznici poznali tudi pod NadležniKobilčniSkakač. Naj vas ne zavede ženska oblika imena PrežečaGolazen, bitje je imelo bongelj.
“Jaz bi ga kar zdajle zmazal,” je z grlenim glasom poskusil RumenokrakiDino, “dovolj sva čakala.”
“Molči bučman,” ga je zabil PrežečaGolazen, “nisem zaman tvegal skoka na glavo, da sem ga pobral, ko se je spotaknil čez kamenček. Veš, da je mislil, da skače v prepad?”
“Ne me basat, a res? Ampak, veš kaj, rečem ti, požrl ga bom!”
“Ne, ne boš!”
“O ja, bom!”
“Ne boš!”
“Bom!”
“Boš!”
“Ne bom!”
“Vredu, pol pa ga ne požri, če že vztrajaš!”
RumenokrakiDino je ponosno odkorakal, ker se ni pustil prepričati, da bi … Preden je dojel, da ga je PrežečaGolazen prinesel okoli, je bilo že prepozno. Ta zgodba je že bila dokončana, preteklosti se pa ne sme spreminjati, a ne da?
“Hej, ti!”
“Kdo, jaz?” Roki je komajda zmogel zamomljati to vprašanje.
“Ja, ti ja, kdo pa?!”
“Kaj bi rad?”
“S tabo bi rad govoril na samem.”
“Saj sva sama,” je zmedeno odvrnil Roki.
“Aja, saj res,” je presenečeno pritrdil PretečaGolazen, “nekaj te moram vprašati.”
“Vprašaj že, preden umrem od dolgčasa!”
PretečaGolazen je zastrigel s tipalkami, požrl slino in komajda izdavil svojo zgodbo …
“Veš, nekaj dni nazaj se mi je sanjalo, da bom videl bleščečo belo luč.”
“In? Si jo videl?”
“Ja, videl sem jo.”
“Stari, dolgoveziš. Kaj bi rad povedal s to lučjo?” Roki je postajal nestrpen. Vse ga je bolelo, lačen je bil in imel je občutek, da je Nekdo Nekje Zgoraj grdo zašuštral celotno zgodbo.
“Videl sem luč in ko sem nekaj časa zrl vanjo, si se prikazal ti …”
“Jaz?!”
“Ti, ja, Roki Modri, svetleče božanstvo.”
“Hehe, dečko moj, a si ti kaj kadil zadnje čase?”
“Huh, ne da bi vedel … ja, čaki, oni dan so kurili neko polje, tako prijetno je dišalo …”
“Hahaha, hihihi, hehehehe, počen si bil kot kanta, zato si imel privide in halucinatorne sanje. Daj, spusti me, pa ti povem še kaj več.”
PretečaGolazen je spustil Rokija Modrega iz ječe, RumenokrakiDino se je še vedno zadovoljno muzal in krevsal iskat nove žrtve. Spregledal je vse opozorilne signale, ki mu jih je pošiljala ena samcata možganska celica. Kudos celici za njen trud.
Roki Modri in Preteča Golazen sta sedla in se prijela za roke. V tem trenutku se jima je prikazala svetleča luč. Hihitala sta se kot dve punčari, Roki Modri je začutil strašno povezanost s PretečoGolaznijo …
“Nekaj ti bom razkril,” je Roki zašepetal z zaupljivim, raskavim šepetom.
“Ja, ja, ja!” PretečaGolazen ni mogel skriti navdušenja.
“Razkril ti bom skrivnost Znanja …”
“Ja, ja, ja!” PretečaGolazen je bil ves slinast. Roki je ob tem prizoru zavil z očmi, zavzdihnil, kozmična povezanost je začela zgubljati na intenzivnosti, a je kljub temu nadaljeval.
“MatiNiŠeŽelvjaJuha mi je zaupala, da …”
“Ja, ja, ja?”
“Ugh! No, zaupala mi je, da Znanje vsebuje eno samo resnico.”
“Ja, ja, ja?”
“Na živce mi že greš! No, resnica je naslednja …”
“Ja, ja, ja?” Roki je ubrisal PretečoGolazen okoli tipalk, da se mu je od sile spletla kita.
“Ena in edina Resnica Znanja je … da so babe žleht!”
“Halo? Kaj? To je vse?”
“To je vse.”
“Pfffff, kak nateg.”
“Točno. Veš kaj? Grem. Dovolj mi je vsega. Takšna pot za Resnico, ki jo vem že ves čas.”
“Prav imaš. Pojdi, ne bom te zadrževal.”
Na hitro sta se spogledala, nato pa jo ubrala vsak na svojo stran oble. Srečala bi se bila spet čez veliko časa, če ne bi Roki Modri prej naletel na pogled, ki mu je vzel sapo. Notranje nemiren in zunanje usran ter utrujen se je kot v transu povzpel na hrib, kjer je zagledal francosko Riviero, ki jo je oblivala mehka svetloba sončnega zahoda.
Prevzela so ga čustva, zahlipal je in preklel svojo nesrečno zvezo z Ženskico. Nekaj časa je še objokoval filano papriko, nakar se je odločil.
“Ne! Ne grem več nazaj!”
Spustil se je po klancu, se spotaknil, naredil tri prevale, eno skoraj uspelo salto in pristal pred Njo. Srce mu je nehalo biti. Bila je enostavno p.o.p.o.l.n.a.
Ja, izpopolnjena tudi.
“To je to! To sem iskal! Ljubezen moja!” Zaletaval se je v sliko lepotice kot vešča v svetilko, poljubljal je njene elektronske ustnice, božal njene e-prsi, ji prišepetaval besede, ob katerih je še moj monitor zardel.
Splezal je na vrh monitorja in mi začel težiti: “Najdi jo! Poišči jo! Hočem jo spoznati! Ne zanima me, kaj boš naredila, ampak najdi jo! Če ne… če ne ti razturim računalo!”
“Kaj boš?!” sem ga vprašala, za vsak slučaj, če sem narobe razumela.
“Ne delaj se bolj neumno, kot si res! Najdi in pripelji mi to lepotico, ali pa ti bo žal, da si sploh začela pisati to zgodbo! Babe ste prekleto žleht! Najprej si me zvlekla v širni svet, zdaj bi me pa pustila moledovati in vzdihovati ob navadni e-bebjbi?!!! Alo! Gremo! Išči!”
O fak! Kaj naj nardim?! 😯 :fly:
V prejšnjih delih … Ženkica in TudiJazSemNašelSulico hopacupa, Ženkica zapletla z Bakrenim, cela štala, pustila oba, ujagala Rokija Modrega, prevzela, pocoprnila, poslala Rokija na težko pot iskanja Znanja, sama doma zganjala hudiča in pol, Roki odšel na dolgo pot, videl stopinjo BigFoot-a, rešil Supermanu rit, srečal govorečo štrikajočo kravo, pomagal padlemu angelu in zaspal v blatu … Čudno, vem, ampak vse ima svoj smisel. Na nek način pač.
Roki Modri se je predramil, ker ga je začelo zebsti v noge, pa tudi muhe so ga začele obletavati, ker so mislile, da je že crkovina. Skobacal se je iz posušenega blata in zazijal, ko je v bližini opazil čuden stvor s pol-ptičem na glavi in z zelenim ptičem na roki. Pol-ptič je bil v enem izmed prejšnjih življenj ptič, potem pa se je naveličal, si dal vgraditi steklene oči in se odločil ždeti mišičnjaku na glavi. Ptič na roki je približno takrat pozelenel od zavisti (še kar naprej je zelen, ker se je barve že navadil).
“Stari, kaj se je pa tebi zgodilo? Zakaj imaš pol-ptiča na glavi?”
“Raje ne sprašuj,” je sramežljivo odvrnilo mišičasto ptičje strašilo.
“A je ženska kriva?” je Roki vseeno nadaljeval. Mišičnjak je molče prikimal.
“Ajajaj, tole ti povem … babe so žleht!”
Mišičnjak je spet pokimal in pri tem mu je ušel rahli nasmešek, ki je nadvse dobro povzel stavek “Končno nekdo, ki me razume in ki ga ni strah tega priznati.”
V žaru razumevanja trpljenja sta se dedca objela, po moško seveda, se še nekaj časa hihitala, si pripovedovala mastne šale na račun babnic, jih malo pošimfala, obrala in dokončno skozlala ves gnev, ki se je nabiral v njunih beticah vsa ta leta. Rokija so ob slovesu oblile solze, ko je zagledal Lassie. Lassie mu je povedala, da je ves cirkus okoli njenega, pardon njegovega, prihoda nazaj domov čista in popolna holivudska izmišljotina. Lassie je samec in to ponosen samec, ki je moral vrsto let skrivati svojo pravo identiteto zaradi brezveznih režiserskih muh. Vse to mu je načelo živce in nekega dne je potalac vse rože, vsem mačkam povedal svoje, poscal nogo lastniku, pustil zajeten kupček pred vrati in zbežal svobodi naproti. Lačnega, prezeblega in moralno zmačkanega je našel ZelenoPtičastMišičnjak in od takrat sta pes in njegov najboljši prijatelj.
Roki je neutolažljivo hlipal, dokler ga Lassie ni oklofutal in mu rekel:”Bodi dedc, porkatace!”, pri čemer je imel sam solze v žalostnih pasjih očeh.
Lassie in ZelenoPtičastMišičnjak sta dala Rokiju še par napotkov glede MatiNiŠeŽelvjaJuhe, ga poljubila v slovo, potem pa šla pečt kokice in gledat prvi del nove nadaljevanke Babe so žleht. Roki je še nekaj časa stal in razmišljal, če je ena boga filana paprika res vredna vsega tega truda. Potem se je spomnil na vse nove prijatelje, ki jih je dobil na poti, si zažvižgal techno priredbo Kekčeve pesmi in začel prestavljati noge: levo pred desno, desno pred levo in tako naprej in tako nazaj, dokler ni ugotovil, da stopiclja na mestu. Lopnil se je po čelu in odmaširal naprej. Ura je cajt, cajt pa je dnar, dnar pomeni nage babe, nage babe so hopacupa, hopacupa pomeni evolucijo, evolucija pomeni boljše življenje … Enkrat! In ne nujno v tem vrstnem redu. Med premišljevanjem o smislu življenja brez filane paprike se je privlekel do čudne rožnato-rdeče-bele skale. Ni se kaj dosti obiral, niti ni občudoval barv, ker je bil bolj mahnjen na modro.
Skoraj bi omagal in obupal, ker mu je glas razuma preveč na glas dopovedoval, kako vse skupaj nima smisla, še najmanj zaradi ene bedaste filane paprike, potem pa je zagledal … nekaj, kar mu je vlilo dodatnih moči, poguma in sodček nerazsodnosti.
Nekje nad njim se je dvigovala gmota, na kateri je počivala sama MatiNiŠeŽelvjaJuha in mu prijazno mežikala. Za čudno skalo se je plezalna stezica, ki niti ni bila stezica, prelevila v drugo plezalno stezico, ki tudi ni bila stezila, bilo pa je definitivno nekaj plezalnega.
Uspelo mu je, prebil se je na vrh! MatiNiŠeŽelvjaJuha ga je radovedno motrila in tuhtala, kaj bi mu rekla, če jo povpraša, zakaj še ni želvja juha. Na njeno srečo je tega ni vprašal …
“MatiNisiŠeŽelvjaJuha, kako sem vesel, da sem te našel!”
“A si ti počen slučajno? Saj nisem skrita!”
“No, to že, vendar … daleč je bila pot do tebe.”
“A nisi prišel z redno avtobusno linijo?”
“Ha?!”
“Ubožec …”
“Jebatga, nisem vedel. Pa saj ni važno. Zanima me nekaj drugega…”
“Reci miško, kaj te zanima?”
“Bi me prosim nehala klicati miško?”
“Ni problema, miško… no, kaj te zanima?”
“Porkacvet… eh, daj, povej mi nekaj … vsi mi govorijo, da si pametna in stara, še posebej stara, ziher poznaš skrivnost o Znanju.”
“Ja, poznam.”
“No, in?”
“Kaj in, miško?”
“Ugggh, bemumišjake … alo, a bi mi jo slučajno zaupala? Rad bi prišel do filane paprike, pa me babnca maltretira in zajebava, da hoče najprej imeti Znanje! Jaz pa sem lačen!”
“Lej, Roki, saj si Roki, ne da? Stvar je takšna …”, si je MatiŠeNiŽelvjaJuha obliznila ustnice, “moram te opozoriti, da ti morda Znanje ne bo všeč. Hočeš vseeno tvegati?”
Roki je tako vneto prikimal, da se mu je snela čelada.
MatiŠeNiŽelvjaJuha je skomignila z želvjimi rameni in mu začela razkrivati skrivnost Znanja.
Roki Modri je najprej prebledel, nato pomodrel, nato pozelenel in na koncu postal zariplo rdeč od besa.
“Joooooooooooj, ne me zajebavat, no! A sem zaradi tega prišel tako daleč?”
“Ne jezi se na mene, miško, sprejmi to Znanje, želel si ga, zdaj boš pa moral živeti z njim.”
Puf! MatiŠeNiŽelvjaJuha je …
… spustila zajetno zalogo postanega zraka izpod želvje haube (prdnila je, ja, prebava v njenih letih ni želvji kašelj).
“O packa!” Roki se je na hitro pobral, niti mu ni več rekel. Z žalostjo v srcu in obupom v očeh se je prepustil terenu, najraje bi se kar pahnil v prepad, vendar je bil preveč utrujen za takšne hece. Sploh ni opazil, da se je vmes že znočilo in da nanj preži nihče drug kot PretečaGolazen.
(se nadaljuje …)