Kako se sedaj počutijo vse tiste zverinice, ko morajo čepeti obrnjene na glavo “tam spodaj”?
Pa so me…
Svinjarija. Slovenceljni smo čuden narod. Živimo v svojem malem, ozkem svetu: nekateri grebejo in grebejo, rujejo po tujem vrtu, ker so svojega pozabili zalivati in je ‘crknil’, drugi (lastniki oškodovanih vrtov) pa gledajo, kako se vse spreminja v sivino, sami pa v svinjino, ki jo bodo požrli tisti prvi. Raje bi bila ‘piščančetina’ (a ni dober izraz? 😆 ), če že lahko izbiram, ki bi svoj sadovnjak in vrt (rada) obdržala brez človeških rovk. Rovka očitno nisem.
Šele dober teden je od prihoda domov, v mojo ljubo domovino, med narod Slovenceljnev, pa so me določeni osebki že uspeli razpizditi, razpičiti, razpištoliti in razpeniti, da zdaj tule bentim. Ne se zdaj prehitro usajat – niste vsi takšni.
A mi lahko kdo pove, kako človeku vidiš v glavo? Porkamadona.
Če me kaj raz* (namesto zvezdice lahko uporabiš katerikoli glagol na p)… je: delam in delam Sizifovo delo, ki ga končno naredim z dobro voljo, v dobri nadi, zabijem svoj prosti čas za to, potem pa mi tisti, ki mi je delo naložil, reče, da to ni *to*, da je mislil nekaj drugega. In da mi je par ključnih stvari pozabil povedati… Vse lepo in prav, če ne bi delo vključevalo pošiljanja e-pošte določenim tujcem, s katerimi večkrat sodelujemo. Zdaj je izpadlo, kot da levica ne ve, kaj dela desnica, še manj pa kaj dela rit in kaj glava. Kdo je potem idiot? Ja, jaz seveda. Bingo.
Nič. Ves svoj trud bom vložila v izdelavo rentgena, ki bo za vsako osebo v dometu razgalil misli, še tako surove, še tako neumne ali še tako mimo. Potem pa bom po Marijinem zgledu naredila katalogizacijo in vse ljudi z določenim UDK poslala na drugi planet, tako kot se je to že uspešno izvršilo v Štoparskem vodniku (trenutno se ne spomnim, v katerem delu).
Bedarije. Bedaste bedarije. Počasi mi je takih stvari dovolj in bom šla na Aljasko hranit medvede. Ali pa živet v Avstralijo in šteti kenguruje. Upam, da bi minilo vsaj nekaj časa, preden bi spoznala Avstralceljne.
Zdaj bom sama sebe poslala v tri krasne. Morda mi celo uspe priti tja 
Aja, no worries mate
Pesarije
Samo mesec dni me ni bilo in naša Nuba je zašla v pasja nebesa še v tostranstvu. Začelo se je z Larsovim odhodom v pasja večna lovišča, ko smo potrebovali bližino drug drugega in pasji topli smrček na roki. Bila je zima in bilo je mrzlo in bila je žalost. Zdaj je pomlad in je topleje in žalost je zgubila ostre robove. Nuba pa je ostala v kuhinji. In na hodniku. In še v dnevno si gospa drzne priti, ker ima enako pravico biti tam kot fikus. Ja, pasji zakoni so strogi glede tega.
Kdaj veš, da je štirinožni kosmatinec v pasjih nebesih že v tostranstvu?
… Ko moraš stopati preko njega, da prideš do mleka v hladilniku, kosmatinec (v tem primeru kosmatinka) pa je tako lena in tako globoko v sanjah, da še trepalnica in brčica kljubujeta pišu zraka zapiranja hladilnika. V naslednjem trenutku, ko se kosmatincu zazdi, da bo padel kak priboljšek, je v popolni bojni pripravljenosti. Boj s klobaso je zelo resna stvar. Ja, po pasjem zakonu, člen 3.15.
… Ko lahko kosmatincu slikaš smrček tako blizu, da njegova sapa zamegli lečo na fotoaparatu, pri tem pa kosmatinec niti ne trzne. Ker fotoaparat ni klobasa. Seveda, kaj si mislim?! Fotoaparat?! Halo?!
… Ko se začne kosmatinec pogovarjati s teboj z globokim gruljenjem in stokanjem, kako je ležanje in spanje ves popoldan težko in naporno. In da si zasluži priboljšek vsaj na pet minut, že zaradi vztrajnosti, s katero nepremično leži. Osnova: pasji zakon, člen 17.
Se ti zdi čudno, da razlagam (ljubkovalno bentim) glede psa v kuhinji, ko pa ima toliko ljudi v mestih svoje ljubljenčke v stanovanju? Na deželi je situacija nekoliko drugačna 🙂 Nuba ima na razpolago toliko zelenice za vohanje marjetic in lovljenje metuljev, kot je nima cela soseska v kakšnem izmed srednje-velikih slovenskih mest. Vredu, pretiravam, pa kaj Še vedno ima več zelenice, kot vsi mariborski vrtičkarji skupaj.
Poanta ostane. Zelenica, osamljene marjetice in nepreganjani metulji tudi.