Graffiti – umetnost ali zločin? Poziv: graffiti transverzala!

  By , , ,

Ne moremo mimo njih. Nekateri so krasni, razbohoteni po stenah hiš, zidov, drugi so obešeni na žleb in samevajo v temnih kotičkih.

Nekateri so v oči bodeči zaradi kompleksnosti, pregrešne preprostosti črt na pravem mestu, (na)vdihnjene sporočilnosti ali le barvnega spektra, ki poboža oči nas, ki znamo v graffitih videti tudi umetnost. Drugi so navadne čačke, ki ne sodijo niti na kante za smeti in bodejo v oči, ker so tako brezvezno vandalski, da glava boli. Ku*, pi* in še kaj, črgoljenje po sveži steni samo zato, da se počrgoli in da ni več prazna? No ja… takim ne bi škodil kak tečaj risanja grafitov :mrgreen:

Ste vedeli, da graffiti izhajajo že iz antičnih (rimskih in grških časov)? A da ne? Zakaj pa ne uporabite googla? 🙂 Če se internet ne laže (včasih se, včasih se ne), izhajajo graffiti iz prask, vreznin ali drugih znamenj na hrbtni strani kovancev za označevanje lastnine. Ne vem, kaj so naredili v primeru, da je denar legalno zamenjal lastnika :mrgreen: Hm… spet drugje sem našla informacijo, da ime izhaja iz oznak in vreznin na skultpurah in ruševinah… Kakorkoli… Nekaj o sodobnejši zgodovini graffitov (sploh ameriški) je mogoče prebrati na spletni strani @149st ali na Wikipedii (ne mislim prevajati :mrgreen: ).

Kaj si lahko danes predstavljamo pod besedo graffit (v oklepajih so navedeni stereotipni prebivalci mesta)?

  • To so same čičke-čačke, uničevanje javne lastnine! (starejši prebivalec mesta, ki so mu vandali poleg stene, kante za smeti in vrat poškropili še copate)
  • Kul stara! Pa to je ono! Kewl! (adolescent na vrhuncu metanja)
  • Ne vem, se ne zanimam za to! (wannabe posh in/ali wannabe hudi brezvestni poslovnež)
  • Dihanje umetnikov ulice in oživljanje sivine praznih zidov (Sparkica)

Ko sem poguglala (ja, ta beseda je že v besednjaku nove slovenščine, ne pa še v SSKJ – žal Buba zadnjič nisi bil prvi) graffite, sem dobila naslednjo definicijo, ki mi je še posebej všeč:

“…katerokoli spontano in neavtorizirano pisanje in risanje na zidove, vozila in druga javna mesta. Običajno je obscene ali politične narave, vendar z veliko mero humorja, lahko vsebuje tudi modrost.“

Grafiti lahko nastopajo v različnih podobah: od risb do besed (in vsega vmes, pa še kaj zraven) in se smatrajo kot nelegalen vandalizem, če se jih pleska grafita brez dovoljenja lastnikov površine, na katero se grafita. Kje je pa potem adrenalin? :mrgreen:

Prosim, ne me (zdaj) napadati, da ne spoštujem kulture, tradicije in zgodovine mesta… graffitarji bi res lahko pokazali malo razumevanja in osveščenosti, preden ‘napadejo’ kulturne spomenike, obnovljene fasade hiš, na katere graffiti ne sodijo 😕 V bistvu se takih stavb običajno lotijo navadni vandali, šmrklji in wannabe graffitarji, ki jim marsikatera stvar v življenju ni (in verjetno tudi ne bo) jasna 😈 Če bi kakšnega dobila pri delu, bi mu ušesa zapentljala 😆 Dovolj bentenja, gremo naprej…

V nekaterih mestih (npr. v angleškem Birminghamu ) prirejajo prava (legalna) tekmovanja v graffitanju, imajo določene legalne cone graffitanja (jih imamo pri nas v Sloveniji tudi?), nekateri graffitarji služijo dinerose s puščanjem svojih sledi naokoli, spet drugje jih preganjajo kot leglo kriminalcev… v glavnem, življenje graffitarja zna biti pestro 🙂

Če želite biti kot oni graffitar vsaj za minuto, se lahko preizkusite Graffiti kreatorju. Brez skrbi, zaradi tega vas nihče ne bo preganjal :mrgreen:

Poleti 2003 (uf, kje je že to) sem pofotkala nekaj grafitov v centru Maribora. Nekateri so še danes, druge so žal že premalali, tretje pa na srečo 😉 Morda bom zdaj te dni (ko se za trenutek znebim pritiska zaradi Njega) prehodila mesto in pogledala, kaj graffita po mestu v 2008 😉

Ostale zanimive povezave

Vsi spodnji grafiti so avtorsko delo (vsaj meni) neznanih graffitarjev. Tako globoko v graffitarski sceni spet nisem, da bi bila z njimi že na ti :mrgreen: Če se kdo spozna oz. kdo koga spozna in če želi imeti objavljeno ime zraven svojega graffita… naj pusti komentar 🙂

Tudi ostali lahko pustite kak komentar 🙂 Kakšno je vaše mnenje o graffitih? Ste že kdaj kakega nagraffitali? Pa bi ga radi? :mrgreen: Jaz bi ga rada 🙂

💡 IDEJA: Lahko naredimo graffiti transverzalo (hvala Zvita za navdih! 😉 ): objavimo graffite iz mest, kjer se pač nahajamo, in se povežemo, potem pa živimo happily ever after :mrgreen:

Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov

  By , ,

Ne bi verjela, da so Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov, če ne bi na lastne oči videla, kako so ujeli in pojedli zadnjega. Ne, nisem pila in nisem kadila, prilagam fotodokaze.

Vsemu je bil priča zablodeli vesoljec, ki je slučajno našel travo. Kaj je delal v travi, ne vem, dobila sem le pooblastilo, da poročam o tem nenavadnem in skoraj že travmatičnem dogodljaju. Še dokaznega gradiva ne smem prepogosto pregledovati, ker me kar zmrazi. Vlogo forenzika igram, ker moram.

Vesoljec je med med občudovanjem trave, ki se je znašla pred njim, naletel na zadnjega brejega dinozavra. No, mogoče ni bil brej, je pa bil definitivno zadnji. Ker je vesoljec zaslišal čudne glasove, se je skril globje v travo, da ne bi bil napoti nadaljnjim tokom usode. Breji dinozaver, ki je bil zadnji, mu na koncu ni bil hvaležen, to je jasno.

Trije Indijanci iz plemena NigabloInNebo so obkolili malo zverino, ker so njihove babe doma delale galamo, kako so se polenli in zredili, kako nič ne naredijo za njih in fročnike (male indijankice in indijančke), kako so brezčutni in brezvezni, naj se spravijo na lov. Še besni od brenčanja v ušesih in zvonenja po glavi so se odločili fentati in pojesti zadnjega brejega dinozavra. V resnici ni bil brej, zato ta zgodba ni tako kruta, kot bi sicer lahko bila.

Samozvanemu vodji (z irokezo), ki je bil trdih mišic, a mehkega srca, je ob pogledu na nebogljenega brejega dinozavra (kolikokrat še moram povedati, da ni bil brej!!!) zastal dih in za trenutek nehalo biti srce. Tako lep je in tako rumen, si je ponavljal, ne moremo ga pojesti, pa če se babnice doma postavijo na glavo. Nekajkrat je glasno zavpil, druga dva sta mu seveda pomagala. Vpitje je bilo zgolj preventiva, da babnice ne bi mislile, kako so se pomehkužili. Hua hua Jerooonimo! Hua! Hua!

Medtem, ko so vadili izgovore, ki so jih mislili servirati doma, je ubogega zadnjega dinozavra od vročine zadela kap. Malo je k temu verjetno pripomogel tudi huronski smeh babnic, ki se je razlegal iz sosednje doline. V mislih so že pekle sočne zrezke, spuščale ocvirke in se bebasto režale. Papca bo, oj papca bo, dede bomo pa spet v lov poslale. Ubogi breji (haloo!!!) dinozaver ni prenesel pritiska in vročine.

In tako je neslavno poginil zadnji dinozaver.

Mehkosrčni dedci, ki so bili obenem zelo dobri po duši (meni všečni), dinozavra niso hotel pustiti divjim zverem, zato so ga odnesli domov, kjer so ga babe skuhale in pojedle. Zlagala bi se, če bi rekla, da so dedci sodelovali pri pojedini. Niso, ker so imeli slabo vest. Odmaknili so se v najbližjo votlino in preklinjali dan, ko so… ja, ko so… Niti pomisliti si niso upali, kaj so. Midva, se pravi ti, moj dragi bralec, in jaz, zagotovo veva, kaj so imeli v mislih.

Verjetno se sprašuješ, kaj se je zgodilo z vesoljcem, ko so se Indijanci odpravili domov… Nič. Prikobacal je iz trave, zajahal velikega črnega bika, ki se je v bližini mirno pasel in opazoval celotno kolobocijo. Bika je pognal v dir in galop, dokler nista vsa izmučena prispela do mene in servirala to vročo zgodbo. Žalostna je, a vroča, ker postavlja celotno zgodovino in resnico o izumrtju dinozavrov na glavo. Po predaji šokantnih novic sta odpeketala (kakor pač odpeketajo veliki črni biki) novim šokantnim novicam naproti. Imam občutek, da se bomo še srečali…

Srce me boli, ko tole pišem, a kaj hočem. Resnica mora na dan :mrgreen:

Ob priliki o lebdeči priliki

  By , , ,

Prišla je prilika, da vam povem o lebdeči priliki. To je lepa štorja in verjetno vas ni mnogo, ki bi vedeli o njej.

V vasici Ženavlje na Goričkem, kje so dobri ljudje doma in blizu stičišča treh držav (katerih treh boste menda že uganili), je mnogo let nazaj pristala lebdeča (in leteča) prilika.

“- Lüftbalon, lüftbalon, je nastal vrišč na vasi.
– Jej, ga vidiš, kak je velki. Pa kak nizko ide!
– Gospodne, ka pa že to znamenüje
Gvüšno nika nej dobroga
Nika se pléte…”

(prepisano s spominskega obeležja v Ženavljah,
prvoten zapis KAM v koledarju Srca Jezušovega leta 1935)

Lepega avgustovskega večera 1934 se je nad Ženavljami pojavil balon. Starejši vaščani so vedeli, kaj je to za ena stvar, ker je štirideset let prej podoben balon že preletel to vasico v “kurinem grebenu”… Tokrat so mu vaščani pomagali pristati. Iz balona sta skočila belgijska stratosferska letalca, profesor Max Cosyny in Nere van Elst, njegov asistent. Letalca sta se dvignila z letališča Hour-Havenne v Belgiji, dosegla višino 16 000 metrov in po 14 urah pristala naši “kokoški” na glavi 😆

Letalca sta imela v balonu radijsko zvezo, s katero sta povezala stratosfero in evropska tla. Goričko je za nekaj dni postalo zvezda medijev v Evropi in celo v Ameriki. Šolski upravitelj Škerget, ki je poskrbel za utrujena letalca, je od belgijskega kralja prejel kolajno.

Za vse tiste, ki ne veste, kje je Goričko (in vas Ženavlje), je novinar takratnega časopisa Jutra iz Ljubljane zapisal: “Ni Sibirija, je pokrajina prijaznih domačinov, katerih se bosta letalca še dolgo spominjala.” Sibirija. Svašta :mrgreen: Po tem dogodku je bila napisana knjiga in posnet krajši dokumentarec. Žal pred obiskom Ženavelj nisem vedela ne za eno, ne za drugo. Zdaj vem in zdaj boste izvedeli tudi vi: knjiga ima naslov Milan Vincetič – Nebo nad Ženavljami, dokumentarec pa se imenuje Nebo nad Ženavljami ali Dan, ko nam je Evropa padla na glavo.

Če 18.avgusta ne boste vedeli, kam bi se dali, obiščite Ženavlje. Takrat v občini Gornji Petrovci praznujejo obletnico tega pomembnega dogodka, ko je pol sveta vedelo, kje je Goričko, ne pa zdaj, ko je od cesarja in boga pozabljeno 🙁

Mesta pristanka ne bo težko najti. Na njem od 1997 namreč stoji spominsko obeležje (ja, to je druga beseda za spomenik), ki ga je v čast in slavo Ženavelj (in malo verjetno tudi v svojo) ustvaril akademski kipar Mirko Bratuša. Zanima me, če boste ob kipu dobili isto asociacijo 😆 Morali bi 😆 A da vas spominja na balon? :mrgreen:

Ob tej priliki naj zaključim, da so prebivalci Goričkega še vedno dobri in prijazni ljudje. Ne pozabimo jih, čeprav pri njih že več kot 70 let ni pristal balon.

Še vedno mi ni jasno, zakaj temu rečejo leteča prilika 😕