Sparkica in (njen) Možganostroj

S(m)o ljudje, ki imamo jajca, in so ljudje, ki zgolj sedijo na njih. Dajmo najprej reči jajcu jajc – vsi jih imamo, eni v obliki mod, drugi v jajčnikih in za to res ni treba biti posebej pogumen, ne da? Pogum je potreben takrat, ko se odločimo uporabiti  jajca v glavi – jap, točno tista, ki nas naredijo drugačne.

Jajca v glavi? O čem neki blencam? Govorim o trenutkih ala  “Jaz se ne grem več! Grem!” in “Ne, to hočem narediti po svoje, ker vem, da je prav!” ter “Vem, da sem napol mrtva, ampak prišla bom do konca!” pa “Če nihče noče, ker jih je strah odgovornosti, bom pa jaz.” … Pazite, tukaj ne gre za brezglave kvazi-pogumne podvige npr. vožnje NA avtu, goltanja prižganih petard ali tiščanju prsta levu v zadnjico!

Par jajc rabiš, če hočeš biti to, kar si oz. čemur si zvest, še posebej, ko to ni prva izbira. Recimo: v tujini pred neznanimi ljudmi predstavljaš podjetje, v katerem si zaposlen borih par tednov. Ker veš, da ti je največja muka poslušati tečne predstavitve, se jo odločiš narediti my way… in potem na predstavitvi rečeš, da sta s šefom “we’re like Batman and Robin… but different… and better!” in “Dude, where’s my Zemanta?!” :mrgrin:

Še bolj smešno je, ko za (spontani) par jajc dobiš spoštovanje.

Jajca! 😀