Vadim čelaka

  By , ,

Včeraj zvečer je Sparki v smehu pripovedoval o pripetljaju s sodelavcem v turistični agenciji, mene pa je spomnil na podobni peripetiji, v katerih sem bila žal glavna igralka.

Kaj ima pri tem čelak? Vse bo jasno čez nekaj vrstic.

Peripetija #1

S Sparkijem sva šla v večjo športno trgovino, recimo ji Harvest (kot žetev), po športne pripomočke. Ko sva pricopotala na blagajno, sem kot vljudno in lepo vzgojeno bitje pozdravila, Sparki pa nič. Dejansko sem pozdravila že, ko sva vstopila v trgovino, vendar, hej!, to je velika trgovina in mesto, kjer se ljudje ne pozdravljajo.

Ob mojem pozdravu je bledolična in svetlolasa gospodična za mikroninko časa dvignila glavo in pošpegala proti Sparkiju. Ker sem jo razumela, da ji je pripadnik nasprotnega spola bolj všečen kot malo Sparklovje zraven, sem vse skupaj seveda mirno prenesla. Po hitri kalkulaciji cen nabranega sem ugotovila, da znesek presega vrednost drobiža v moji denarnici, zato sem (Sparkiju) rekla, da bom plačala s kartico. Strinjal se je in se mimo blagajne pomaknil pomaknil proti izhodu. Še vedno bledolično in svetlolaso bitje je medtem navlačilo nabrane artikle gor in dol in gor in dol po bralniku črtne kode, nato pa poing! boing! s krasno zmanikiranimi nohti poškljocalo dva gumba na blagajni. Vzela je ponujeno kartico iz mojih rok, ne da bi se sploh ozrla proti meni. Porinila je izpisek s kulijem proti mojim rokam in izpod trepalnic mežikala Sparkiju, ki je še vedno strašno nezainteresirano stal pri izhodu. Njeno mežikanje in popolna ignoranca sta me začeli mičkeno iritirati, a sem molčala kot dobro vzgojeno, precej liberalno in relativno potrpežljivo bitje.

Pograbila sem vrečke, svetlolasa in bledolična ženska pa je dvignila glavo, pogledala Sparkija v oči in mu rekla : “Hvala gospod!”. V Harvestu v Celju sem pustila svojo spodnjo čeljust — če jo kdo najde, naj mi jo prosim vrne. 👿 :seba:

Doma sem očetu povedala, kaj se je zgodilo. Sparki si je pri tem sončil zobe (se režal kot opičnjak), oče pa mi je rekel: “Preobčutljiva si.“

Peripetija #2

Z očetom sva šla v trgovino z najrazličnejšim (gradbenim in inštalacijskim) materialom, recimo ji Murkoor. Nabrala sva za pol vozička robe in ga odvalila do blagajne. Oče se je postavil pred voz in za blagajno k izhodu, sama pa sem nadevala kupljene stvari na trak. Ker je bila večina stvari zame, sem na glas rekla : “Ati, pusti! Bom jaz vse skupaj plačala.”

Starejša, skravžljana blagajničarka z očali je medtem navlačila artikle gor in dol in gor in dol, pri tem izmenično pogledovala mene in očeta, nato še malo blagajno in malo tekoči trak. Poing! boing! je poklofala tista dva gumba na blagajni (zakaj vedno poing! boing! in dva gumba?!) in povedala znesek. V roke sem ji dala bankovec in z odprto denarnico in stegnjeno roko čakala na drobiž.

Skravžljana gospa z očali je v svojo roko nabrala drobiž, dodala račun, se zasukala za devetdeset stopinj, da sem dejansko slišala, kako ji je škrtnilo v križu, dala denar očetu v roke in rekla: “Hvala gospod!”.

Z odprto denarnico in stegnjeno roko sem stala pred njo in pozabila dihati. V Murkooru v Mariboru sem pustila svojo zgornjo čeljust (spodnjo sem že v peripetiji #1). :scotsman: 👿 Če jo kdo najde, naj jo prosim vrne lastnici, da bo lahko vsaj normalno živela, govorila in jedla.

Preden sem se zbudila iz šoka, me je oče že odvlekel iz trgovine, ker je na mojem obrazu prepoznal tipične znake napada stekline. Ko sem se izpenila, izbentila in odvreščala in ko me je pomirila kava s smetano, je oče rekel: “Preobčutljiva si.” 🙄 😡

Ja, 181 cm visok moški s 100+ kilami res pogosto (beri nikoli) doživi tako očitno izraženo nespoštovanje, medtem ko smo vsa 152 cm visoka bitja s 50+ kilami strašno občutljiva, sploh ko se nas tako (ne)spoštljivo ignorira.

Porkamadona, babnice blagajniške!!!!! 😡 👿 :seba:

Naslednja, ki si bo drznila narediti nekaj tako nespoštljivega, kot je od mene vzeti denar, drobiž pa kljub moji stegnjeni roki in odprti denarnici vrniti nekomu drugemu, bo dobila čelaka. Zastonj in na čisto spoštljiv način. S hvala lepa na koncu. :seba: Takole nespoštovanje je na prvi strani pravilnika “Kako razpizditi bitje” :mrgreen: Za zdaj vadim čelaka na štoku.

Pri dogodku s Sparkijem in njegovim sodelavcem je gospodična v turistični agenciji ves čas nagovarjala in razlagala Sparkiju (ki je stal pri izhodu), čeprav je sodelavec prišel po katalog in stal s katalogom v roki…

Povejte mi, sem res preobčutljiva? Obljubim, da ne boste dobili čelaka, če mi rečete/napišete, da sem 😆 Želim vaše odkrito mnenje. 😆

Slovarček:

  • peripetija: ne popolnoma vsakodnevni nepomemben dogodek
  • čelak: udarec z glavo v stilu Zinedine Zidana (ko je dal čelaka Materazziju)
  • pricopotati: stopicati z majhnimi koraki; kaj češ, eni imamo kratke noge
  • pošpegati: skrivoma pogledati, a ne dovolj skrivoma, da jaz ne bi opazila!
  • poškljocati: podobno kot poklofati, le da se lahko poškljocati uporabi tudi za klikanje z miško
  • navlačiti: vleči sem ter tja in še enkrat sem ter tja, tako kot to počne mačka z mladiči
  • poklofati: pritisniti na gumb na tak način, da se sliši ping! boing!
  • štok: podboj vrat

Priročnik za pametovanje

  By , , ,

Renton me je pri prejšnji objavi (na)hecal, naj napišem Pametovanje za telebane — priročnik, kako me razpištoliti 😆

Bitje, ki je odraščalo v zdravem, ne preveč tekmovalnem okolju, brez bratov in sester, z merico zdravega razuma in kontejnerjem zastarelih vrednot, se je pri 17 letih zamislilo, ko je ugotovilo, da jo je posojenih, a ne tudi vrnjenih 10 tolarjev spravilo v slabo voljo. Ugotovilo je, da se vojne lahko začnejo zaradi takšnih malenkosti, a da samo noče biti del vlakca jezljivih malenkosti, ki pelje v rdečo cono visokih obratov. Te filozofije se je bitje od takrat naprej držalo in, razen enkrat ali mogoče dvakrat, se ni pustilo odkrito zmesti in izzvati bedastočam. Bitje je nezavedno postajalo klovn dualizma — navzven se je smejalo, ko je med kolegi pozabilo, da učinek filozofije zaradi najedanja vseh zunanjih vplivov počasi popušča, navznoter pa je postajalo žalostno, sivo, močvirnato…

Osem let kasneje je bitje ugotovilo, da je postalo barje. Uspevale so le še mičkene pisane rožice, ki so se ponavadi razcvetele za mikroninsko kratek čas, vsake toliko pa je v barju eksplodiralo in vrelci vroče lave so predrli močvirnato podlago.

Deset let kasneje je isto bitje ždelo med sicer prijetnimi ljudmi, a v sebi je že imelo pokrajino samih vulkanov, žveplena kislina je tekla v opuščenih strugah rek, rožice so poflikale od strupenih plinov. Ko se je strupen dim začel viti iz vsake pore, iz ušes, iz ust in oči, ko je želodec bolel ob vsakem grižljaju,  je bitje ugotovilo, da je nekje na poti vstopilo v vagon istega vlaka, ki se mu je deset let nazaj odločilo izogibati.

Še dve leti kasneje je bitje spoznalo, da živi na nežni mreži, stkani iz svilnato tankih nitk prijateljstva, dobre volje, optimizma, smeha, sanj, neuresničenih (neslužbenih) potencialov in ambicij, ljubezni, dobrote, prijaznosti, obzirnosti, upoštevanja drugih, vživljanja v kožo drugih, sočustvovanja in radosti ob spoznanju, da je sploh še živo in da se včasih stvari spravijo v naravni red. Obenem bitje nikakor ni moglo spregledati, da je mreža razpeta nad globeljo, nad neskončno globokim prepadom nestrpnosti, razočaranja, pohlepa, jeze, sovraštva, hudobije, materializma, depresije, neargumentiranega negativizma, zamere, smiljenja samemu sebi, vdanosti v usodo, paralizirajoče lenobe, neodločenosti, brezskrbnosti, neobzirnosti in egoizma.

Skoraj vsak dan se iz globeli stegnejo kremplji temnih beštij, ki živijo v mraku, pijejo kri drugim bitjem, se hranijo s trpljenjem drugih, še najraje pa strgajo mreže tistih, ki še životarijo nad globeljo, ker se jim za trenutek zazdi, da se bodo tako lahko povzdignili iz globočin, odlepili tace od lepljive brozge in zavladali smrdljivemu delu luknje, v kateri od groze praskajo po stenah.

Bitje, o katerem je govora že od vsega začetka, stegovanje krempljev moti in jezi. Čeprav se zaveda, da jo bodo kremplji nekoč morda zadeli in dokončno strgali tudi njeno mrežo, jo krpa. Občasno si privošči izpad, blackout, takrat vrešči in pridiga drugim bitjem na mrežah, kako naj pokrpajo svoje mreže, a redko katero bitje prisluhne, ker se jim zdi, da globeli sploh ni oziroma, da če že je, da tako mora biti. Bitje skuša vsake toliko postriči kremplje na zveriženih tacah, ki segajo iz globeli. Tu in tam se ji zazdi, da lahko vidi obris človečnosti pod oblogami smrdljivega blata in ukrivljenih krempljev. Bitje bi najraje videlo, da bi vsi živeli na mrežah, še raje pa, da mreže ne bi bile potrebne. Vendar predobro ve, da je takšno razmišljanje utopično.

Pri ohranjanju svoje mreže bitje velikokrat določene stvari neizmerno razkurijo. Ve, da s tem tvega razpad mreže, a se vseeno razpištoli in tuli v luno, laja in bevska, piha in praska, tolče po mizi, po stenah in daje obkladke na buške zaradi zaletavanja v armiran beton zidu ignorance. Neka netočnodefinirana nematerializirana metafizična ameba, ki bitje vedno opazuje, a le z varne razdalje, je tekom let zbrala morje gradiv in spisala Pametovanje za telebajse oz. Priročnik za pametovanje (navodila, kako enostavno razpizditi bitje). Priročnik obsega več tisoč stvari, a je metafizična ameba za potrebe te objave posredovala izvleček — toliko, da dobite občutek, kako bitje deluje in zakaj se bo nekega dne razpočilo kot milni balonček.

Izvleček iz Priročnika za pametovanje (navodila, kako enostavno razpizditi bitje):

  • Vsem povejte, kako brezvezni so, da so f*kjeni idioti, vsaj na dve besedi je potrebno vključiti najmanj eno izmed besed pi* ma*, ku*, jeb*. Na koncu za piko na i dodajte še “Pa brez zamere”.
  • Obvezno se norčujte iz telesnih hib sogovornika ali ogovorjenega ali opazovanega, še posebej v nekoliko večji družbi. Pri tem obvezno uporabite besede, ki bi užalile še človeka, ki sploh ne bi ničesar slišal.
  • Bodite strašno neobzirni. Npr.: parkirajte najmanj čez dve parkirni mesti, če se le da, čez dve parkirni mesti za invalide. Še bolje je, če pred tem pridrvite po parkirišču s cvilečimi in kadečimi gumami, ker sicer se ne ve, da se pripelje vaš BMW. V trgovini zrinite drugim vozičke stran, ker ste vi tako ali tako večvredni. Na semaforju kljub rdeči luči trobite, tolčite po volanu, se derite na vse, ki se vas drznejo pogledati in na koncu vsakemu pokažite fakiča. Nakupovalne vozičke pustite tam, kjer ste jih spraznili, še bolje je, če jih porinete pred prihajajoči avto.
  • Če kakšno stvar odpakirate na ulici, embalažo obvezno odvrzite kar na mestu. Npr. ovitke od sladoleda, čikov, čigumijev, robce, plastenke odvržete na tla kar med hojo. Če le lahko, pri tem koga zadenite.
  • Vedno samo kritizirajte in pod nobenim pogojem ne napišite, povejte, izrecite niti ene pozitivne besede.To je pomembno: niti ene, pod nobenim pogojem, tudi če vam pulijo nohte. Niti slučajno! Ja?!
  • Mislite samo na sebe in samo na sebe. Tudi ta trenutek. Če ostane en keks, ga hitro požrite, preden bi ga kdo drug delil z vami. Vedno poskrbite, da boste prvi na vrsti, prvi v vrsti, prvi na babi, prvi na dedu, prvi na Luni, prvi pri delitvi dobička, a pozor! vedno zadnji, ko bo potrebno kaj narediti. Po potrebi morate preko trupel. Obvezno.
  • Samo za ženske: Bodite nesramne, žaljive in izkoriščevalske. Namerno zavajajte moške, poberite jim vse premoženje; po ločitvi oz. po tistem, ko bosta šla narazen, vsem okol govorite, da ima malega, da vas je tepel in da je itak ku* od ofce. Ne od Beeetke 😀
  • Samo za ženske #2: Obvezno žaljivo pošimfajte druge ženske v vaši okolici, ne glede na to, ali si to zaslužijo ali ne. Npr. če je v bližini simpatično, lepo in postavno dekle, hitro povejte vsem, da je doldajačica, da ima celulit in da ima grozne lase in oh, tisto grozno majico, ki bi jo same rade imele, vendar je nočete, ker je preveč grda. Niti slučajno se ne smete zmotiti in priznati, da je boljša/lepša od vas. Niti slučajno.
  • Samo za ženske #3: Iz opazovanih poiščite najoblinejšo predstavnico ženskega spola, se norčujte iz nje, tudi če vam v življenju ni naredila nič hudega. Okoli govorite, da je polnjen ligenj, da je noseča s tremi, da ima velik nos in ja, ojoj, kako je debela. Skratka, oberite jo do kosti.
  • Obvezno se prenarejajte do sogovornika. Nikoli ne povejte resnice. Ko se sogovornik obrne, mu s kirurško natančnostjo zabodite nož v hrbet.
  • Samo za moške: Skritizirajte vsak obrok in vsako odločitev, ki je niste sprejeli sami. Preslišite vsako besedo, ki vam jo izreče vaša baba, vsako idejo ali nasvet, ki vam ga da. Ne verjemite ničesar. Raje verjemite ljubici, ali celo sorodnici, ki bi se morala zdraviti zaradi kroničnega namišljevanja / izmišljevanja/ laganja.

Bodi dovolj za pokušino, kakšne stvari tolikokrat zgoraj omenjeno bitje spravijo iz ravnotežja. Bitje po vseh teh letih še zmeraj verjame, da lahko spremeni katero izmed krempljastih bitij nazaj v bolj človeško podobo, nazaj v bitje na mreži.

Renton, mislim, da si pričakoval nekoliko drugačen, manj osebno-izpovedni zapis, a žal me je prehitro odneslo, da bi spisala kaj bolj smešnega. Mogoče naslednjič 😉

Slovarček (vključene tudi besedami iz prejšnje objave, ker sem jih žal pozabila):

  • mikroninka: poljubno mičken delček nečesa; manjše od malenkosti in večje od nanometra
  • streskati (nekoga): namahati, narediti osebi črnice okoli oči, brcniti osebo v koleno, zlomiti kol na osebinem egu, povzročanje podplutb na psihi
  • pucati: čistiti, pomivati, pometati, brisati, v glavnem muka isusova, ki je ženske definitivno ne počnejo zato, ker bi v tem uživale
  • kobajagi: po pričevanju očividcev, ki to niso; bojda; nekaj, kar bi naj bilo, a nihče ni prepričan, da je bilo res tako
  • (na)hecati: nekoga na smešen način prepričati, naj naredi nekaj, kar je tako ali tako mogoče verjetno imel namen narediti enkrat nekoč  😀
  • pametovati: negativizirati v 3pm, imeti se za edinega/edino kompetentnega/-no, inteligentnega/-no in oh-in-sploh na svetu
  • poflikati: umrčkati, crkniti, iti na zmenek z Matildo (tisto s koso)