Pa so me…

Svinjarija. Slovenceljni smo čuden narod. Živimo v svojem malem, ozkem svetu: nekateri grebejo in grebejo, rujejo po tujem vrtu, ker so svojega pozabili zalivati in je ‘crknil’, drugi (lastniki oškodovanih vrtov) pa gledajo, kako se vse spreminja v sivino, sami pa v svinjino, ki jo bodo požrli tisti prvi. Raje bi bila ‘piščančetina’ (a ni dober izraz? 😆 ), če že lahko izbiram, ki bi svoj sadovnjak in vrt (rada) obdržala brez človeških rovk. Rovka očitno nisem.

Šele dober teden je od prihoda domov, v mojo ljubo domovino, med narod Slovenceljnev, pa so me določeni osebki že uspeli razpizditi, razpičiti, razpištoliti in razpeniti, da zdaj tule bentim. Ne se zdaj prehitro usajat – niste vsi takšni.

A mi lahko kdo pove, kako človeku vidiš v glavo? Porkamadona.

Če me kaj raz* (namesto zvezdice lahko uporabiš katerikoli glagol na p)… je: delam in delam Sizifovo delo, ki ga končno naredim z dobro voljo, v dobri nadi, zabijem svoj prosti čas za to, potem pa mi tisti, ki mi je delo naložil, reče, da to ni *to*, da je mislil nekaj drugega. In da mi je par ključnih stvari pozabil povedati… Vse lepo in prav, če ne bi delo vključevalo pošiljanja e-pošte določenim tujcem, s katerimi večkrat sodelujemo. Zdaj je izpadlo, kot da levica ne ve, kaj dela desnica, še manj pa kaj dela rit in kaj glava. Kdo je potem idiot? Ja, jaz seveda. Bingo.

Nič. Ves svoj trud bom vložila v izdelavo rentgena, ki bo za vsako osebo v dometu razgalil misli, še tako surove, še tako neumne ali še tako mimo. Potem pa bom po Marijinem zgledu naredila katalogizacijo in vse ljudi z določenim UDK poslala na drugi planet, tako kot se je to že uspešno izvršilo v Štoparskem vodniku (trenutno se ne spomnim, v katerem delu).

Bedarije. Bedaste bedarije. Počasi mi je takih stvari dovolj in bom šla na Aljasko hranit medvede. Ali pa živet v Avstralijo in šteti kenguruje. Upam, da bi minilo vsaj nekaj časa, preden bi spoznala Avstralceljne.

Zdaj bom sama sebe poslala v tri krasne. Morda mi celo uspe priti tja Aja, no worries mate