Včasih se znajdem na temni strani barv, kar ni niti super, niti katastrofalno — pomeni le, da nisem zakrnela. Temna stran dopušča zaznavanje barv, vendar so vse rahlo zamolkle, ostri robovi smeha pa zabrisani. Če bi le lahko, bi se razcepila, kot se razcepi atom: razcepila bi se na zapečkarske delce in na pustolovske delce, na pastelne odtenke in na oči zbadajoče morilsko živahne barve, na nežen, ljubeč smeh in na zverinsko krohotanje do bolečin. Razcepljena bi se lahko razdala na dve strani, obema po eno vrečko, v vsako vrečko bi dodala drobec drugačnosti za popestritev.
Ker se ne znam razcepiti in ker ne znam izkoreniniti, izničiti ali vsaj dovolj potlačiti dualizma, se je pojavila neizmerljiva razpetina. Žalostno.
Nekaj časa bom še na temni strani barv, potem pa bo že. Saj je še vedno bilo.