Ne, ne bi rada bila avtomehanik ali šivilja, niti ne pastirica severnih medvedov. Želim si, da bi lahko bila poklicna sanjalka. Sanjala bi in si domišljala stvari, ki jih realnost ne more ne dojeti, ne zaobjeti, kaj šele imeti. Zase in za druge – za tiste, ki nočejo ali ne morejo sanjati in si domišljati stvari izven vseh meja.
Domišljija, sploh tista divja, neukročena, živa in pisana, v barvah in zvokih, je dar. In je prekletstvo. Odvisno od trenutne perspektive in posledic, ki jih prinese domišljanje fantazijskih stvari, ljudi, dogodkov in že skoraj domišljavih občutij v trdi, realni, strogi svet pravil, meril, ocenjevanj, lestvic, primerjanj, zavračanj, odmikanj, molka, odtujenosti… Domišljija poskrbi, da se konec sveta zdi križišče tisočerih možnosti in da se sončen dan spremeni v samo središče peklenske blaznice, polno agonij in poželenja. Dar in prekletstvo.
Lahko me najamete, z veseljem in užitkom bom sanjala še za vas. Plačilo? Ga ni.
Za vas odsanjam karkoli, tudi nočne more. Domišljam si lahko karkoli, ni omejitev. Lahko letim, lahko lebdim, lahko se nesmrtno zaljubim in trikrat vstanem od mrtvih, lahko streljam, lahko bežim pred morilskimi roboti, lahko sem ljubljena, lahko sem zavržena, lahko sem plesalka in lahko sem oder. Lahko mi zamenjajo ledvico, ali rešim otroka, lahko me presenečeno objemajo in poljubljajo na stopnišču, lahko rešim svet pogube, lahko sem ptič in lahko sem miš, lahko me pogrizejo vampirji, lahko sem volkodlak…
Spisek želja pustite v komentarjih… če želite 😉
Zdaj grem spat. Vaja dela mojstra…
Nič sanj zame. Jih imam svojih dovolj. Še posebej tiste zadnje naštete … o volkodlaku. Ni čudno, da se zbudim lačen vsako jutro … očitno se še imam pod kontrolo
😆 Če prevzamem tvoje volkodlakaste sanje, zjutraj ne boš lačen, meni pa zadnje dni ni pretirano do hrane, tako da ne bo večje škode 🙂 Kompenzacija?
Hehe, nekega dne bo kontrola popustila. O gorje nam!!!
Sparkica, daj odsanjaj do naslednjega ponedeljka in povej, kaki bodo rezultati pregledov 😉
Resno: domišljija je bolj dar kot prekletstvo. Velikokrat te reši v nepredvidljivih situacijah, ti prežene dolgčas, polepša dan. 😉
Bastjan Baltezar Buks bi nam moral bit vsem vzornik 😉
Ok, da vidimo … 😉
Jaz bi rabil scenarij za kratko duhovito (duhovito!) flash risanko. Nekako takole: http://blog.domovoj.com/2007/11/06/lipijak/
z velikim veseljem ti prepustim moje sanjarjenje. da se končno spravim za knjige.
sanjaš lahko pa o čemerkoli. kar ti pame na pamet, o tem jaz sanjam.
neizmerno sem ti hvaležna. 😀
@kanadčan: bom in ti sporočim 🙂 Ne jamčim ujemanja sanj z resničnostjo 😀 Morda pa sem Bastian? 😉
@domovoj: dobiš 🙂 Takoj ko opravim z današnjimi malenkostmi v realnem svetu (sobotno čiščenje ipd.).
@pikicavelika: velja! 🙂 Od zdaj naprej pusti sanjarjenje meni 😀 Ni kaj hvalit 😀 Ti povem, kaj bom sanjala…
Btw: Ponoči se mi je sanjalo o Wilsonu 😀
Hehe, aja no čaki, pol pa tako povej 😀
A si brala knjigo, veš kdo je Bastian? 😀
odlično. 😎 samo da ne bodo, kakšne neumnosti, ker potlej smo malce sfalili. jst neumnosti nikol ne sanjam. kao.
@canadian: Nisem rekla, da bi rada bila vedeževalka
Samo sanjalka 😆 Brala knjigo, gledala film, vem kdo je Bastian (btw. čisto nora sem na fantazijske filme/knjige ipd.) 🙂
@pikicavelika: raje definiraj neumnosti, ker moja domišljija nima omejitev 🙂 Ne bodo packarije, obljubim
Če je karting po travnikih, čez potoke in letenje brez letala zate neumno, potem moram razdreti najin deal 🙂 Sicer… dobiš sanje 🙂
A potrebuješ kompanjona? 😀
Zvita, vedno 😀
@domovoj: scenarij dobiš po mejlu… imam pripravljenega.
@canadian: Sanje zate… Prihajala je po hodniku. Kostanjevi lasje so ji valovali okoli njenega že skoraj angelskega obraza. Oči so se ji iskrile, v kotičku ustnik se je nakazoval nasmešek. Stopala je proti tebi, počasi, korak za korakom, premišljeno. Tok, tok, tok, tok so zvenele njene visoke pete. Roke je imela prižete k prsim, stiskala je modro-rožnat papir. Gledal si jo in le s težavo požiral slino. Malo zaradi pričakovanja izvidov, malo zaradi njene seksapilnosti, ki je uhajala iz njene že tako prekratke oblekice. Nasmehnila se je starčku, ki ji je s palico krevsal nasproti. Revež se je spotaknil in komaj ujel… Gledal si jo in njene oči so strmele vate… Prišla je do tebe, se nagnila, približala svoje ustnice tvojemu ušesu in zašepetala: “Izvide ti prinesem zvečer…” A bodo vredu take sanje?
Bastiana lahko pustiva za potem 😀
@pikicavelika: Sedela si v čakalnici, čakala avtobus, da bi se odpeljala domov. Zunaj je lilo, kot da je sodni dan, kolo si morala pustiti priklenjeno pri knjižnici. Jezna, premočenih las in tresoča zaradi mrazu si upala, da bo avtobus kmalu prišel… Roka se je dotaknila tvojega ramena. “Hej, kaj pa ti delaš tukaj?” te je pobožal njegov glas. Nisi mu odgovorila, ker so ti šklepetajoči zobje to preprečili. Videl je, da si presenečena in premražena, zasmejal se je na ves glas in njegov gromki smeh, ki ga še nisi pozabila, te je razjezil in hkrati prijetno požgečkal po spominih. Prijel te je pod roko in odpeljal do avta. “Pridi, greva, zapeljal te bom domov.” Potem sta šla. Nadaljevanje sledi 🙂 Da ne bom kar vsega takoj izdala.
@neurovore: Še ene zate… Zbudil te je krik. Odprl si oči in zagledal počasi se vrteči ventilator, ki je na stropu rezal zrak, kakor da bi se mu nikamor ne mudilo. Obrnil si glavo. Počasi si se ozrl po sobi. Zagledal si zgrbančeno rjuho levo od sebe. “Tukaj je, živa je,” si pomislil. “Od kod je prišel krik?” Kapljica potu ti je kapnila na roko. Pogledal si za njo. Ni bil pot. Bila je kri. Tvoja. “Ne!!! Kaj se dogaja?” Odstrla je rjuho. Zagledal si jo. Ni bila ona, bila je… A bi še? 😆
i like it very much! 😀 hvala lepa. kar nadaljuj. 😉
Poprobi sanjat to, d si jutr sprašana nemščino in matematiko ( upam d se boš kj naspala ) 😀
čaw
… ona in še več. Spremenjena. Rahel prepih ji je valovil krzno na razkritem boku. Bled odsev mesečine na vlažnem podočniku me je zaslepil kot avtomobilske luči zajca na cesti in prikoval na mestu. In tako sem pazil… Kdaj sem ugriznil do krvi ?
Tedaj sunek vetra odgrne še drugo polovico zvese in mesečina me oblije. Začutim znano ščemenje v konicah prstov , zobje si utirajo pot iz podaljšane čeljusti. V naslednjem trenutku metamorfoza že v polnem zamahu besni skozi celice , podirajoč vse na poti. Zadnja humanoidna misel , ki je vztrajala še tako dolgo , da sem jo lahko skozi naenkrat govoru neprimerna usta še zarenčal je bila …
@vocalist405: brez skrbi, s takimi sanjami sem že imela opravka… zdaj so rutina 🙂 Meni se je pred testi(izpiti) redno sanjalo, da bom prišla v učilnico, dobila prazen list papirja, ki bo prazen tudi ostal, ker se ne bom ničesar spomnila, niti črke. Največja nočna mora: da ne bi znala odgovoriti NITI na 1 vprašanje 😀 Ti se kar v miru naspi, se bom jaz odsekirala zate, velja? 😉
@Neurovore: 2 možni varianti, ki mi trenutno rojita po glavi…
Varianta A: “Lll-grrrr-aaaaa-grrrrr-ččeeee-nnnnnn-grrrgrg!” Zdrznila se je, zmigala z brčicami in zarenčala nazaj: “Kaj bentiš?! Pojdi do hladilnika, saj ga ne nosim zraven!”
😀 😀
Varianta B: “Grrr–aaaa–grrr-siiii-ti–grrr-tud-laaač-grrr-na?” Obrnila se je, v mesečini se je prikazal ves njen spremenjen obraz, za zobom ji je visela še zadnja rezina šunke. “Ne več. Sem že grrrr vse požrla.”
Hahaha. Glasujem za varianto A
(preprosto za to, ker zadnjega kosa šunke *ne* dam : ) )
Se mi zdi, da se bom kljub velikodušni ponudbi še kar oklepal svojih sanj. Ker v nasprotnem primeru mi ostane samo alkohol, to pa ni poceni in je od kebrovega leta dalje tudi jako komplicirano.
Pa vseeno hvala.
@neurovore: Kak volkodlak pa si, da ješ šunko?!
@Onkel PEPE: ti kar 🙂 Sanje so najcenejša droga, pa še zapret te ne morejo zaradi jih, dokler ti ne pogledajo v glavo
Če si premisliš, veš, kje me najdeš 😀
@pikicavelika: Nadaljevanje…
Sedla si v avto, še vedno malce besna zaradi dežja. Prisedel je, se sklonil k tebi in rekel: “Si me dolgo čakala?” Nisi vedela, če bi mu odgovorila po pravici. Pet let je bilo preveč. “Ja. Čakala sem. Predolgo.” Zdrznil se je in obrnil ključ. Previdno je rekel: “Še vedno živiš tam?” Pokimala si in potem je speljal. Na prvem semaforju vaju je pričakala rdeča luč. Ustavil je. “Oprosti. Takrat bi ti moral povedati…” V tistem je nekdo potrkal na okno tvojih vrat. Zagledala si njega. Njega, ki bi ga lahko čakala sto let in ne bi bilo prepozno. Zunaj je lilo, lase je imel prilepljene na čelo, z rokami je slonel avtu. Videla si, kako je z ustnicami izoblikoval eno besedo. Eno samo besedo, zaradi katere si pozabila na dež, na slabo voljo, na vse… Prižgala se je zelena luč in avto je speljal. “Ne!” si zavpila, potegnila ročno zavoro in sunila vrata avtomobila, da so se odprla, kakor da bi jih odnesla eksplozija. Še vedno je stal na istem mestu in te čakal z odprtimi rokami. Planila si mu v objem, zavrtel te je, prižel k sebi. Pozabila sta na dež… on pa je obsedel v avtu in obžaloval vsak dan, ko te je pustil čakati. Zdaj je bilo prepozno…
@sparkica – delikatesni
(je vprašanje iz česa je šunka)
Delikatesni volkodlak
O tem bi se dalo štorije pisat 😆 😀
Odlično, ti si ženska po mojem okusu 😀
😀
tole mi je pa čedalje bolj všečno. a bo še nadaljevanje? 😉
pikicavelika, lahko 😉
odlično 😀