Zbudila se je. Nekajkrat je pomežiknila, ker ji je sonce pošiljalo nagajive žarke naravnost v oči. Vrabci na okenci polici so ravno tisti trenutek uprizarjali sceno iz Gladiatorja. Vreščali so kot nore krave in še kar naprej opravljali tistega presnetega morskega prašička, ki je vrani naredil morske vrane. Pograbila je knjigo in jo zabrisala vanje. Na srečo se je knjiga odbila od okna, ker ni bilo odprto na stežaj, učinek pa je bil vseeno dobrodošel. Mir. Tišina. Za minuto…
Potem pa spet vrišč in trušč, ravštanje in kravžljanje ušesnih bobničev. Ker ji je bilo škoda knjig (z vsakim metanjem so se pomečkali listi), je raje vstala. Še vedno smotana od sanj je z glavo butnila ob strop mansardne spalnice. Preklela je svojo višino, ki že tako ali tako ni bila zavidanja vredna. Popraskala se je po novo nastali buški in možganostroj preklopila v višjo prestavo, da ne bi na poti pobrala še kakšne buške. Odstopicljala je po stopnicah.
Na vsaki drugi stopnici je slišala škrtanje v desnem gležnju. Bolelo ni, slišalo pa se je vseeno grdo. Vmes je razgibavala čeljust, ker ji je škrtalo tudi tam. Spomnila se je časa, ko se ji je nekajkrat na dan čeljust zaskočila in bila je vesela, da ji zdaj ni treba vsake toliko v garažo dajat glave v primež in naravnavati premaknjenih kosti. Zadnja stopnica, končno konec škrtanja.
Prišla je do hladilnika. Zazeblo jo je… a ne le v noge brez copat in ne v roke, ki so držale mrzlo mleko. Zazeblo jo je naravnost v srce. Že nekaj časa se ji je zdelo, da sedi kot stari grah v zamrzovalnem predelu Hladilnika Življenja, čeprav si tako želi biti magnet na njem. Magnet, ki bi privlačil tople oči, ljubeče prste in bi držal lističe “Malecka, rad te imam!”. Stresla se je, nalila mleka v kavo in s prvim požirkom grenke kave prekrila grenkost zmrznjenega graha.
Misel o magnetu se ji prikrade stokrat na dan ob najbolj nemogočih časih in na najmanj primernih mestih…
Vsi si kdaj želimo biti ta magnet. ampak včasih smo preprosto hladilnik… rdeča barva v nas izgine in naseli se tista praznina, ki je tako zelo hladna…da te zebe in drgetaš čeprav ti je telesno povsem toplo.
če te kaj tolaži: ne moreš biti vedno hladilnik. slej ko prej se spet ogreješ. na to bomo čakal… da bo spet nasmeh na obrazu.
Nekje sem prebrala tole misel:
Life is like a rainbow. You need both the sun and the rain to make its colors appear.
Torej v tem primeru … včasih moraš biti tudi grahec v najboljmrzlemintemnemkotičku hladilnika. Da potem še bolj ceniš tiste dni, ko si magnet in privabljaš k sebi vse, kar leze in gre … 😉
ah dej. ti si magnet na nogah. to je še boljš, ker uni na hladilniku privabljajo poglede vedno enih in istih ljudi. ti ljudje pa še včasih zaloputnejo z vrati hladilnika tako, da se magneti stresejo in celo padejo dol. edin problemčič magneta je, da na eni strani odbija. zdej se moreš samo prav obrnit, da boš odbijala tisto kar nočeš in privlačila tisto kar hočeš 😉
Ko že ravno trosimo življenjske modrosti. Jaz se s temle prebijam skozi najtežje dni:
Naša predraga mati Narava vedno dela tako, da je za nas na koncu najbolje. Tudi če se danes zdi vse črno ali v najboljšem primeru sivo, je to samo zato, da bo jutri spet lahko vse v barvah.
Narobe gledaš: tisti stari grah v hladilniku je najbolj koristna zadeva od vseh: ko se opečeš, ko si zviješ gleženj, ko te piči osa – vedno rabiš obkladke in najprimernejši je grah! Tako da si dejansko najbolj koristna 😉
Medetm ko oni magnet le čepi tam gor, vsake toliko prime kako obvestilo od banke, kak velik minus je in koliko je dolga, zato je pa precej nepriljubljen. V bistvu je pravo nasprotje graha 😉
saj se ne da več kaj napisat, kot pa strinjat z morfejem in canadianom … si magnet na nogah, v rokah pa imej grah, ker pride prav 8)
Enkrat sem prišel domov tako naheftan, da sem se z glavo prislonil na hladilnik … in zaspal. Verjetno sem bil podoben orjaškemu magnetu – ampak, sploh nočem ugibat, kako bi zgledalo, če bi mi bančne izpiske med ritnici zatikali 😀
Sej bo, drž se 😉
Vem da boš poskrbela sama za to, da bo spet vsak dan sončkast, poln tiste tafajn energije.. in potem si boš na momente sama pri sebi želela, da bi bila kdaj grahek nekje v temi daleč od vseh, ker boš potrebovala odmor od vsega luštnega 😉
Sparkica, jaz imam na hladilniku taki lepi sončkast magnet … bom dala vodo gor za kavo, pa vklopila magnet, da te bo v mojo stran potegnilo … dobiš sončka 😀 jesenskega 😀
Nočeš biti magnet.
Ni ravno prijetno hoditi skozi življenje v strahu, da ti bo vsak čas Sila zabrisala kakšno vilico ali jeklenko v glavo (eating out a priori odpade). Pravzaprav bi v tvoji profesiji vsi rekviziti ob stiku z njimi začeli vibrirati in prikazovati neobičajno nenavadne motnje (poleg običajnih). In nasploh so magneti zelo bipolarna bitja. Not cool.
Hec. Feel better. 😉