Lej jo uno tamle gre

Buahahahaha. Nazaj sem 🙂 Itak Medtem ko ste vsi pešačili, se fijakali ali furali iz šihtov, predavanj, šol, delavnic, dnevnih sob ipd. itd. domov ali proti domu, sem jaz bila v Grazu in nazaj. Ne me zatožit, da sem tudi jaz morala prej domov.

Ker vožnja z motorjem odpre vse moje možganske sinapse in jih naredi dovzetne za signale iz vseglobjega in vsečrnečega (kaj sploh je to?!?) vesolja, imam kup domislic, o katerih se kanim razpisat. Danes, jutri, pojutrišnjem. Vsaj za pol makroskopske ure (ki se lahko raztegne ali skrči) se bo končala moja darkerska vladavina jamranja, stokanja, morije metuljčnih kreatur in ostalih majskih beštij, da ne boste nekoč kazali za menoj “lej jo uno tamle gre”. Saj… četudi bi Ne bi vedeli zakaj, jaz pa tudi ne Višja metafizika. Ali metakemija. Ali nekaj meta pač

Ok… o čem kanim pisati. O kanjah? Njet. O avtočkih? Nope. O bezgu? Nein. O štumfih? No-no.

Pač pa…o seznamih, swinganju, golažu… pa še kak minimalizem bo vmes priletel. To je to.

Ta čas (in tačas), ko domovoj praznuje RD, Zvita išče škarje, da bi razrezala tangice, Morfej razmišlja, če bo lestev držala naslednjih 10 minut, kanadčan žuli knjige, Volk(ec) preboleva svinjske norice, Tejkla sanja o skalpelih, Morska rešuje naše uboge grešne žalostne duše, Tadej ugotavlja ali so pristaši subjektili ali samo subjektivni, Dr Onyx pravi, naj se imamo lepo z Gladovnikom, Peroc aka Carpe diem pa o tem, al se ga kaj prime ali ne, bom jaz pisala… naskrivaj, tiho, potem pa počila ven ene par objav, da bom lahko v miru spala.

Obljubim, da vas ne bom morila… No, tega ne morem obljubit, lahko pa rečem, da vas ne bom umorila… no, eno malenkost vas mogoče bom (umoriti = utruditi)… Zdaj pa pisat.

Vsaj pol ure bom dala mir. Menda