Krst pri Bovcu s polaganjem ovinkov

Pa sem jo preživela. Kaj? Ja, svojo prvo ultro letos. Krst pri Bovcu takorekoč. Gremo lepo po vrsti.

Najprej sem bila prijavljena na pohodniško, vendar me je splet okoliščin (in Helena 😉 ) prepričal, da je že čas za kakšno izmed mojih neumnosti.  Letos še nisem nič ušpičila.

Kot ponavadi sem se marsičesa naučila. Za začetek recimo, da je mogoče dobro pazljivo prebrati e-mail organizatorja, ki opozarja na zastoje na cesti. 😀 V Bovec sem šla preko Vršiča in s ceste na parkirišče “stiščala” twingota, ki je bremzal v hrib, še posebej pred ovinkih. Ccc, dečko 🙂

Moje nebremzasto ovinkarjenje žal ni rodilo želenih časovnih sadov. Na drugi strani malo pod vrhom me je namreč čakalo presenečenje. Zastoj. Ne me vprašat, kaj so delali.

Ura 7:50. Štart ob 9.00. Panika? Ne še.

Čakajoč Godota.

Ura 8:15. Panika? Ne še.

Še vedno v koloni z nekaterimi drugimi sotekmovalci. Zgolj rahla napetost. Kar na cesti sem se preoblekla v tekaške hlače, pojedla prvo energijsko ploščico (zajtrk ob 4.45  je popuščal).

Ura 8:20. Panika? Malo pa že 🙂

Končno so dali znak, da lahko gre naša četica naprej. Gaaaasaaaa!

Ura 8:40. Panika? Ooo, jaaaa!

8:45 predstavitev trase, jaz pa še registrirana nisem bila. Aleš in Mare sta že čakala na štartu. Hitro vrgla nase še majico, rukzak in odbrzela proti štartu 5 minut stran. Sredi poti žbam! po čelu. Pozabila palice v avtu. Laufala nazaj do avta, laufala nazaj do štarta. Kdor nima v glavi, ima v nogah.

Ura 8:50. Panika? Zelo.

Smolar je že vedel, ko je pel “saj hujše muke ni, če te ornk scat tišči”. Zdaj vem, da se ne smem nalivati z vodo, ker nikoli ne veš, kje in kdaj te zastoj počaka v zasedi.

Seveda nisem vedela (glej tisto o branju mejla organizatorja), da vse kategorije štartamo istočasno in sem nekemu gospodu s pohodniške nekaj težila. Se opravičujem, ampak res me je tiščalo lulat 😀

3..2…1… Štart!

Za naprej sta bili znani 2 možnosti, zgodila se je tretja 🙂

• Plan A: Aleš, Mare in moja majhnost v “piči miško” turbo pogonu sledimo tahitrim.
  Mare bi lahko brez težav, vendar sva s Alešem nekoliko zabremzala. Motorji še niso bili dovolj ogreti.
• Plan B: Mare gre naprej, midva z Alešem svoj tempo zadaj. Vsaj v teoriji 🙂
  V praksi: Aleš je moral Maretu skorajda zagroziti, da potem ne bosta šla na pir, če ne gre naprej.

Dejansko?

• Plan C: Mare daleč spredaj, moja majhnost je zaostala za Alešem. Začela sem mičkeno prepočasi, telo se je navadilo in potem je bilo težko pospešit po žgočem soncu in pri 30° v senci. Naj bo dovolj, če povem, da sem v prvih 3 urah pozaugala še zadnjo kapljico iz (na začetku polnega) 1,5 litrskega  meha vode, ne da bi z eno samo celico pomislila, da bi morala odtočiti.

Do KT1 se je vleklo in vleklo in vleklo, na mojo srečo je bil Aleš dovolj pozoren, da nisva zalutala. Seveda sem se spomnila vklopiti GPS šele sredi šume, mamicu mi 😀 Po Kt1 se je vleklo še malo bolj, ker sem zgubila Aleša izpred oči. Priznam, od sonca in zmanjšanega vnosa kalorij v zadnjih 14 dneh sem bila rahlo omotična in skozi glavo mi je 3x na 200 metrov šinilo “Kaj že ti počneš tukaj? Bi šla nazaj? Bi se raje pridružila pohodnikom?”. V svoje opravičilo lahko povem, da je bilo na kartončku za pobiranje kontrolnih točk 12 mest. Če me je že do KT2 tako zdelovalo, kako se bom privlekla do KT12?! Če sem že pri priznanjih… evo, skesano priznam, da sem na dveh ovinkih celo na glas  zaklela. Še dobro, da me nihče ni slišal.

Ravno sem se nakulirala in se spomnila, da se ne predam, tud če koleno visi z mene, ko sem jih zagledala. KT2, prijazna dekleta, sod z vodo… in Aleša! Počakal me je! Aleš, še enkrat hvala! Potem je bilo definitivno lažje 🙂 Napolnila sem svojo grbo in takoj sva jo mahnila naprej. Nisem bila koma, le noge so šle bolj počasi navkreber. Čudno, ni bilo musklfibra, le noge so se spumpale vsakih 100 korakov (hehe, ja, štela sem). Sledilo je par sekund počitka (tudi te sem štela) in spet naprej… Vodo sem žlempala kot srednje velika krava, čeprav dobro vem, da se je treba kontrolirati pri požirkih. Jebatga. Sonce mi je stopilo v glavo.

Sneg. Sneg? Ja, v gorah je ponekod še zmeraj sneg. Prečenje snežišč za ludeke moje velikosti ni drekec pekec, sploh ne, če je treba skakat iz stopinje v stopinjo. Poleg tega se je še bleščalo kot prasica. Če bi še pol ure napol miže buljila v sneg, vam rečem, da bi se lahko preimenovala v Li Ching 😀 Ampak… bilo je kül. Prineslo je oblake, malo je celo zapihalo in omililo skoraj neznosno vročino, ki je sicer puhtela iz okoliških skal.

Če Štajerci radi rečemo “aufbiks in čreve na plot!”, v gorah velja “aufbiks in čreva na sneg!”. Stopiti sem morala preko ostankov gamsa (najbrž, ne me držati za besedo, sodila sem le po velikosti črev).

Ala vera (ne aloe vera!)  in čast in slava organizatorjem: na Prevali je zraven vlečnice  čakala KT3, zraven  KT3 voda, zraven vode čokoladice in zraven čokoladic über prijazen nasmešek! Tako se to dela! 🙂 O razgledih ne bom, ker bi si jih morali zaslužiti! Lahko vam le nardim lušte in rečem, da je bilo fantastično!

Z Alešem sva med klepetanjem z Maretom, ki je bil že v dolini (adijo svet), prilezla do najvišje točke… potem se je pa začelo. Naj-naj-naj-naj-naaaaaaaaajboljši del poti! Spust po smučišču! Ludeki, če bi morala še enkrat zlezti nazaj gor, da bi se lahko še enkrat peljala… BI! Takoj! Kljub soncu in vročini in črevam! 😆  Pred vriskanjem in razmetavanjem po snegu je bilo potrebno pobrati še KT4 in… em… ja… banane 😀 Sem že rekla aloe vera organizatorji? 😀 Vse to so prinesli gor za nas in verjeli ali ne, počakali so celo na nas, zadnje 😉 Organizatorji :kiss: 😆

Naslednje pol ure (mogoče manj?) lahko opišem le z “Woooohooooo! Juuuuhuuuhuuuu! Nooooroooooo!!!!“

Drvela sem po zasneženi progi, nisem vedela, ali bi se od veselja vrgla na glavo ali na rit! Pričakovala sem, da se mi bo vsak čas udrlo do kolkov, zato sem skakala kot pijani mornar, da se ne bi kaj zgodilo. Na koncu nisem več čutila prstov na nogah!  Če bi se še malo bolj režala, bi mi odletel pokrov s piskra 😆 Ni prvič, da sem se spuščala po snegu ali melišču, ampak tako dobro še ni bilo!!! (ja trije klicaji in še so premalo) 😆

Ko se je sneg končal, sem bila kar malo žalostna. Na grušču me je tako zabremzalo, da sem za trenutek pomislila, da se je ustavila Zemlja. 😀 Tudi Salomonke so se naenkrat zdele kot obuvalo iz kartona. 😛 Še zmeraj mi ni bilo jasno, kje bomo nabrali vse točke do KT12… Ko sem to previdno omenila Alešu, se je začel režati. Ko mi je razodel, da je točk samo 7, so moje noge dobile moči še-pa-još. 😛 Zamikalo me je, da bi preostanek poti opravila v troskokih. 😀 Aleš trdi, da sem ga morala čakati, ker je previdnejši kot jaz. Sama bi rekla temu princip vzajemnosti. On je mene počakal, ko je bilo zame najbolj kritično, edino pravilno, pravično in nadvse prijetno je bilo “počakati” njega 🙂

Vse ostalo je zgodovina. Tudi pir, ki je na cilju stekel po grlu, preden bi najbolj gobčen med vami rekel Popocatepetl.

Obvezno branje: Aleševa štorija (da ne bom ponavljala že povedanega) 🙂

Če povzamem: nepozabno noro doživetje! Res, ampak čisto čisto zares in definitivno in absolutno bi mi bilo žal, če ne bi šla na ultro. Še enkrat Aloe Vera organizatorjem 😆
Helena, hvala! Aleš, hvala! Mare, hvala! Matjaž, hvala 😉

Aja, tisti dan sem spila 5 litrov vode (zmerjeno), ne da bi šla odtočit 😆

In zdaj? Komaj čakam na julij. Rogla. Ultra. Itak. Mwahahaha! 😆