Živela je v čudaški pravljici, le da ni bila ne Pepelka, ne Sneguljčica, še žaba ne. Ni bilo niti princa, niti belega konja, razen tistega v horseburgerju. Ni bilo ne gradu, ne cesarstva, ne prestola, ne pocurkanih romantičnih prizorov. Ni bilo zastrupljenih jabolk, ne sladkih poljubov, ne plesanja v mesečini in ne steklenih šuheljnov. Ni bilo skrivnostnega zaklada, ne dobrodušne debelušne vile, ne govorečih miši in ptic, razen posušenih pajkov v pozabljenih kotih.
Včasih se je posipala s pepelom, včasih polivala z vodo ali pa jo je oblival švic od teka. Njeni prijatelji so prihajali in odhajali v sanjah. Imela je sanje, ene bizarnejše od drugih. Najbolj domače se je počutila v temnih gozdovih, videla je vsaj tri konce sveta in preštevala duhove. Prvi, drugi, prvi, drugi.
Končno vem, kdo bi rada bila, ko bom velika. Tim Burton.
Tim Burton je en in edini in neponovljiv!
Je pa lepo, da se trudiš… 😀
Seveda je en in neponovljiv 🙂 Saj v tem je ravno hec: nikoli ne bom velika…. lahko pa se trudim 😀
Saj če bi rada bila velika … stopiš na stol pa je 😆
Hehe, ja, to je quickfix 😀 Ampak… stanje na stolu me še ne bo naredilo za Tima Burtona 🙂
Tudi Burton ne bo nikoli Sparkica 🙂 . Ne vem, če kdorkoli od vaju kaj zares izgublja :mrgrin: . Vsakemu je v bistvu prav le njegova koža, pa naj se jo še tako otepa 😀 .
Truba, res je 🙂 Hehe, ne gre se za izgubljanje, ampak za zgledovanje, za idole ali kako bi rekla… “Bila bi Tim Burton” je bilo mišljeno v prenesenem pomenu, končno se mi zdi, da sem našla, kaj lahko počnem z vsem, kar se mi dogaja in z vsem, kar sanjam. Samo realizirati je še treba to željo/ideje/sanje, jih preliti iz misli na papir, iz papirja pa bogvevkaj.
Svoje kože se nikakor ne otepam, čisto preveč lepo mi je v njej. Tudi z mlini na veter se bom počasi nehala boriti in raje iz njih dobila moko… ali elektriko… ali le navdih 😉
Pri vsem skupaj gre za občutek domačnosti, ki ga dobim ob gledanju njegovih filmov 🙂