Ste si kdaj želeli, da bi vam tisti, ki so vas prizadeli, rekli “oprosti”? Da bi to rekli, še preden bi bilo prepozno? Ko je prepozno, je namreč prepozno …
Fotikce z današnjega popoldanskega potepa pod vplivom prepoznosti. Ne, nisem jaz tista, ki ne govori oprosti.
Tvoje vprašanje mi je pomagalo v besede oblikovati, kar sem že večkrat doživela. Zgodbe in dogodivščine za sabo vedno pustijo nekaj časa, ko smo odprti za pogovor, komentar, opravičilo, kakršno koli nadaljevanje. V nekem trenutku se ta špranjica zapre, pripetljaj je zapisan kot “lesson learned” in debata o njem postane brezpredmetna in odveč. 😯
Lesson learned, indeed. Nekdo ali nekaj skrbi, da lekcij ne pozabimo, zato vsake toliko pošlje osebe/dogodke/spomine nad nas, v ciklih in ciklčkih … Lekcij se namreč ne sme pozabiti, če hočeš ostati prisoten in priseben 🙂
Te fotke so mi res všeč. (Photoshop? Lightroom?)
Ja, to je pa ena od tatežkih besed.
Moglo bi bit da je lakše umrit
Nego ljudima reč’: “Oprosti”
Hvala 🙂 Lightroom in darkersko razpoloženje 🙂
Hja, vem. Sploh za nekatere, ki bi jo res morali kdaj uporabiti 😕
Oprosti je ful predolga beseda … trije zlogi, ma gtfo, to lublancani ne uporablamo.
Umetniška dušca mora malo trpet 😉
Fotka 15 je fenomenalna!!! :bumpy: Kapo dol 8)
Anka, hehe, ti kar dajaj potuho tistim, ki me delajo žalostno 🙂 Ti meni kapo dol… kaj naj rečem? Hvala 😀 Če ti meni kapo dol, moram jaz pri tvojih fotkah dat skalp dol 😀
Če je dobro, je dobro 🙂 Saj dobro fotkaš, všeč mi je, ker si razvila nek svoj značilen slog fotografiranja in obdelave barv. 😀
Hehe, ja, emo stil 😛 Joj, Anka, zdajle mi špehec raste, sam tolk da veš 🙂
Oooo, super :woot: Pršut rada jem :teeth: