Image via Wikipedia
Hm… kot kao računalničarki in kao osebi, ki tipka na sto in en način, se mi zdi naslednja pogruntavščina huda brca v meglo:
Hey … You’re Not My User! Software Identifies Computer Users By Typing Style (Science Daily)
Za prelene in za Angležo-ne-ljube na kratko:
Brihte na nekem izraelskem inštitutu (jim čas dopušča še take glupoumnosti razvijat?!) so razvile (pravzaprav razvili) računalniški program, ki prepozna uporabnika računalnika glede na njegov stil tipkanja.
Krasno, super, lepo, idealno… v teoriji 🙂 Ja, kot običajno. Že v prvem letniku faksa sem uspela (nehote) sfrizniti do takrat kao nesfrizljiv linux (besede mojega so-študenta), močno dvomim, da bi me njihov program zdržal 
Problem ni v programu, problem je v meni.
Prvič, zadnja leta (ajd, recimo 2-3) opažam, da pogosto zamenjujem zloge v tipkanih besedah in potem divje udriham po tipki vračalki (ja ja, dragi moji, to je tisti backspace). Ali pa misli prehitevajo prste in v prejšnji besedi napišem že prvi zlog naslednje.
Ne mi zdaj, da al prepočasi tipkam al pa itak mislim prepočasi, ker to ni res. Moje misli so tako hitre, da me, preden jih odmislim, že butnejo v zatilje, prsti pa tako hitro tipkajo, da se dela piš, ki sproti odnaša zrak iz njihove neposredne bližine, naredi se vakum, moja kri od sile pobegne iz njih (še vedno govorim o prstih, ne o prsih, packi ) in na konicah se začne delati led.
Drugič, včasih tipkam z eno roko, ker druga roka drži steklenico skodelico tekile kave 😳 . V tem primeru nisem tako hitra v tipkanju, še vedno pa prehitim tipkajočega, ki mu pes slednik išče črko a.
Tretjič, včasih imam tipkovnico v naročju in tipkam s komolci.
Četrtič, včasih imam tipkovnico na tleh in tipkam s prsti. Nožnimi. Tipkanje je podobno koreografiji Labodjega jezera 😕
Petič, včasih najamem trumo malih Kitajčkov (poceni je poceni, ne glede na to, kolko stane), ki skačejo po tipkovnici 😈
Dovolj bo zgledov, ker se mi ne da več tipkat, tebi dragi moj bralec pa verjetno ne brat
Poanta: Tudi če se program nauči 101 stil mojega tipkanja, se bom naslednjič vsekala po prstu in tipkala samo z 9 prsti. Kaj bo pa potem? Tipkam lahko tudi z ušesi in z očmi (v stilu: jaz okom, ti skokom!!! 😈 ).
P.S. namenjen razvijalcem: Ne me zajebavat s takimi, da ne bom primorana pokazati, kako vaš program NE deluje zame
P.S. ostalim bralcem: besedica kao je namerno uporabljena vsaj dvakrat, tretjič pa se je zalega nemarna prikradla sama 😆 Zakaj je uporabljena? Ker kao ne vem… Ker sem K.O. ?!
Hehe, sparkica, to je glih ena taka pogruntavščina kot pri Visti Speech Recognition. Samo nasloniš se nazaj in računalniku narekuješ, kaj naj napiše 😀 Deluje? Poglejmo: Nej ni D 91 man daily at. Norma stern (napisano pomeni: ne niti najmanj ne deluje. Navadno sranje) 😀
Vidiš poanto 😉
Vidim jo, slišim jo, tipam jo 😆 Še več je takšnih cvetk 😛
Npr.: predlani (se mi zdi) smo delali e-gradiva za slepe in slabovidne, ki uporabljajo program za branje tega, kar je na spletni strani. Hudič je, ker slovenske izgovorjave ali (izgovorjatelja 😛 ) NI in se je potrebno znajti. Stručko iz Zavoda za slepe in slabovidne nam je predlagal italijanskega govorca, ker je brano vsaj približno slovensko zvenelo, dokler ni program na letel na… ja, na tri pike 🙂 ali izpuščaj 😛 al karkoli že to je.
“prebral …” je zvenelo nekako takole: “preee-braaaij PUNTO!!! PUNTO!!! PUNTO!!!” 😆 Kot reklama za fiata 😛 Govorec se je zadrl “Punto!!! Punto!!! Punto!!!” tako glasno, da smo vsi skakali kot zmešani 😛 Lahko bi kasirali denarčke (=mastne procente) za reklamo, a kaj, ko smo računalničarji večinoma bolj leve sorte kar se financ pa tega tiče 😈
Hahahaha 😆
Podobno zadevo je imel tudi nek testni finski mobilc, ki naj bi bral sms, medtem ko se pojaš po hribih in dolinah ter tako res nimaš časa brat. Tako sem se nasmejal takrat, čeprav je bilo meni nemško bolje zveneče kot italijansko 😀
Ampak reklama bi bila pa res carska 😀