… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih, ampak še vedno ne dovolj star, da ne bi tega vseeno počel 🙂
Dolgujem še zaključek svojega mini epa o hostliranju, preden se lotim resnega dela. Madona se nabere, če te mesec dni ni v službo 😛
Ja, Marija, imela si prav glede “… si zbere one z boljšim rejtingom?”:) Malo pozno (a vseeno ne prepozno) sem ugotovila, da je bolje požvižgati se za par dolarjev popusta, ki bi ga dobila s svojo ultra-super-duper-popustniško kartico in raje poiskati boljše ocenjen hostel, ki ni na popustniškem seznamu. Našla sem relativno dobro stran z ocenami in komentarji hostlirancev (hospitalizirancev 😆 ), kjer so imeli za vsak hostel ocene glede na lokacijo, čistočo, prijaznost osebja, zabavo in še kaj 🙂 Priznam, staram se (fanfare), zato sem iskala prijazen, čist hostel, relativno blizu vseh znamenitosti z relativno nizko oceno zabave 🙂 Kaj pomeni nizka ocena zabave? Da lahko po 12. ponoči zaspiš, ne da bi ti rohnenje preurejalo organiziranost možganskih celic. V večini primerov mi je uspelo. Resnici na ljubo sem vmes nabavila še natikače “japonke” aka flip-flops (za pod tuš in na splošno), navila svoje nesekiranje za malenkosti do maksimuma in začela dojemati svet še malo bolj odprto in brez vagona predsodkov. Po tem je bivanje v hostlih prešlo in znosnega v ok 😆
Uradno oznanjam, da še nisem prestara za vlačenje po hostlih. Poslušajte Marijine nasvete, ker razdre punca marsikatero modro (ali vijolično ali rdečo).
Zdaj pa na delo, da bom lahko pred spanjem prebrala še kakšno objavo Muntermacherjev, ki sem jih ves ta čas v Aussie že kar (malo preveč) pogrešala.
Nekaj fotografij, ki jih še ni v albumu, da ne bo objava tako dolgočasna 
Haha, da namenoma iščeš place s slabo oceno za zabavo 😆
Slikce so lepe kot vedno 🙂
Pa welcome back 🙂
Sem pač gor rasla s kravami in MacGyverjem, ki je za vsako rešitev našel problem 🙂 Kategorija zabava za backpackerje pomeni druženje, popivanje in muziciranje (takšno in drugačno) vse do jutra, jaz pa rabim lepotni spanec, ker drugače zjutraj vse beži od mene. Saj ne da ne bi bila lepa že od rojstva ( 😆 ), vendar sem se že malo naveličala spotikati ob lastne podočnjake 🙂
Hvala za welcome in pohvalo. Paše za dušo kot wedges za želodec.
iiii, jaz sem zdaj avtoriteta od nasveta.
No, v glavnem, da si se mela fajn… človek marsikaj preživi (tudi ščurke… tudi plesniv kruh… tudi kavo, ki si ne zasluži tega častitljivega naziva), če mu je duša srečna… Če bi šla lahk jaz zdajle v avstralijo, bi spala tudi na trdih tleh. Ne bi blo prvič, hehehe…. 🙂
Tudi jaz še nisem prestar za hostle (hm…), še posebej, če je ta hostel poceni in samo 150 m od Rdečega trga. Moskva, prihajam! 😀
Uživaj v Moskvayay 🙂 Ne preveč vodke pit…
Ampak to pač sodi zraven. 😛
Jaaa, že 🙂 Nisem rekla nič, rekla sem ne preveč (zastupitev) 😆
Moskva, enkrat, nekoč… bom počakala na tvoje vtise, pol pa pred ritjo in za nosom. Spodnjo pesmico pa imaš za popotnico 🙂
je šel je šel mlad mož v moskvajo
gledat malo če kaj ludi dajo
če kaj dajo mu nasmehov in pa vtisov
lepih vtisov da domov po lahko pisov
je šel je šel mlad mož v moskvajo
našel je o našel to ubogo rajo
je žalost žalostna iz srcá njih vela
sta sreča in veselje zdavnaj odcvetela
je šel je šel mlad mož v moskvajo
gledat malo če kaj ludi dajo
tam dal jim sam je dušo in veselje
pustil jim vtise in pa dobre želje
Ja, ni kaj, danes si pa res pesniško navdihnjena. 😀
Sicer sem pa v Moskvi že bil, v ex-ZSSR pa itak vsako leto (za fotografije klikni na domovoj.com oz. moje ime).
Vtisi na mojem blogu, kategorija “pohajkovanja”. 😉
ne vem, kaj mi je danes 😆 že dolgo mi ni bilo potrebno klepati rim za kak rojstni dan, zato jih kar trosim naokoli 🙂 dokler ne bolijo in niso moteče, ni panike
ko bodo moteče, kar oči zapret, zažvižgat in čez stopit 🙂
preletela sem slikice armenije, za rusijo si moram vzet malo več časa. mika me, mika… trans-romanje po Praznini. bojim se le, da bi bila strašno žalostna… ne vem, zakaj.
Predstavljam si, da mora biti takšno Potovanje za bajkerje nekaj fantastičnega. Je pa res, da so dežele vzhodno od raja nekako otožne … 😐
ja, otožnost je strašna žalost, sploh če si pošast iz loch nessa 🙂
imam problem. problem je ta, da se preveč vživim v zgodbe – zgodbe ljudi, zgodbe naroda, zgodbe posameznikov in potem mi je hudo… saj… ustanoviteljica DNSR 🙂 malo me je strah, kaj bi videla vzhodno od “vzhodnega raja”, čeprav to ni vzhodni raj… nisem pa mati terezija ali superman, da bi lahko na svojih plečih (ne vem, če jih sploh mam, razen junčjih v skrinji) nosila žalost vseh ljudi, ki bi jih srečala na poti… z motorjem bi bilo krasno in hkrati… saj veš 🙂 kot si rekel, otožno.
Sparkica, daj prosim izbriši moje komentarje 9 in 10. Zaradi linkov v komentarju mi jih je zavračalo, pa sem vztrajno pisal vedno znova. 😐
“Vzhodno od raja” bi videla prečudovito naravo, zanimive in turistično neodkrite dežele, predvsem pa preproste ljudi prijaznih nasmehov in iskrivih oči, čistega srca ter močne hrbtenice. Otožnost pač dobiš v talonu … 😐
Vseeno močno priporočam.
Komentarji – urejeno. AkiSmet ima finte 🙂 Moram preveriti, če se da kje zdrmati kakšne nastavitve, da ne bo zavračal vztrajnih ljudi 🙂
Objava in jaz sva ti hvaležni za potrpežljivost in vztrajnost in seveda tudi za priporočilo.