… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih 🙂
Avstralija je definitivno dežela nahrbtnikarjev – na vsakem vogalu se spotakneš najmanj ob dva, ki vlečeta nahrbtnik ali nahrbtnik njiju. Hostlov je skoraj več kot ostalih stavb in med sabo so tako različni kot sta različna vrabec in papiga. Prvi dan v Sydneyu je bil skoraj grozljiv. V hostlu, kjer sva s kolegom prespala eno noč pred potjo v Kiolo, sva videla ostanke mlake krvi v kleti. V kletni kopalnici in straniščih, ki naj ne bi bila več v uporabi, sva morala pustiti nahrbtnike, ker še nisva mogla v najini sobi. Bilo je kot v psihotu – vse okoli naju sami “posebneži”: istospolno usmerjeni, tetoviranci (po večjem delu telesa), hodeči zombiji, pijanci in zadetkoti. Počutila sva se kot dva izobčenca, ki sta se znašla ob čudnem času na čudnem mestu 😆 Ko sem zvečer zagledala še skupno kopalnico, sem se začela spraševati, če nisem morda že prestara za take hece. Piko na ž je dodalo še doživljanje praznovanja Mardi Gras.
Ulični nastopač v Sydneyu
Kioloa, majhen zaselek 200 kilometrov južno od Sydneya in 200 km vzhodno od Canberre – zatočišče pred mavrično pisanim Sydneyem. Štirinajst dni mešanice računalništva, bosega tekanja po valovih na peščeni plaži, ki smo jo imeli samo zase, čebljanja papig in božanske hrane naših Aussie kuharjev. Kenguruji, oposumi, legvani, pajki, tišina, sončni vzhod, butanje valov in Dreamtime. Potem pa po eni strani žalost in praznina ob odhodu, po drugi strani veselje ob pričakovanju srečanja z mojim dragim in zakladnica vtisov in stikov z ljudmi z vsega sveta. Naredili so mi pravi EPP šov za južno Afriko… če bo vse po sreči, jo bom morda celo videla… 😆 Še domov nisem prišla, pa že sanjarim.
Zadnji sončni vzhod v Kioloi pred odhodom nazaj v Sydney…
Prihod nazaj v Sydney je bil v pričakovanju “o sranje, zakaj sploh hočem biti v hostlu?!”. Kaj se je iz pričakovanja dejansko izcimilo? Sem res prestara za takšne hece? Več o tem v naslednji objavi 😆 Če me ne bo prej pojedla polentožerka, ker je Hrabri Mišek šel v pokoj.
Nekaj namigov se vseeno da razbrati iz spodnjih sličic.
Pogled na Sydney z broda(?)/trajekta
Glavna aktivnost koal
Prepirljiva papiga v botaničnem vrtu pri svetovno znani operi
Matr ka ste eni užival medtem ko se mi preganamo po snegu… 😛
Ful lepo, sploh 2. in 3. slika…. Mmmm… Drgač pa za hostle ni človek nikoli prestar. Mogoče da samo z leti kak euro/avstralski dolar več in si zbere one z boljšim rejtingom?
Se strinjam, s hostlom človek nekako drži stik s svojimi twentysomething … če pa že noče, pa je v to prisiljen s strani sosednjih duš, ki noč preživljajo poleg njega. 😀
Moj krvavi hostel je bil v Pragi. Bil je star, socialističen, s kljukami, ki se jih spomnim samo še iz kakšnih jugoslovanskih blokov. Tapete kot iz čeških risank, nezainteresiran upravnik s polomljeno angleščino … pa bi summa summarum spal še kar vredu, če me ne bi bilo strah tatov avtomobilov – nezainteresiran upravnik je bil toliko zainteresiran, da mi je povedal, da mi takratnega maminega novega avta ne priporoča parkirati za hostlom (jaz pa sem se že čudil, zakaj imajo vsi avti priklenjen volan na armaturko).
Skratka, super. 😀
@buba: Bi bila vesela, če bi se še kdo od vas, mojih muntermacherjev, prikazal v Land of Oz 🙂 Bi se vsaj na zanimiv način spoznali 😆 In tebi ne bi bilo treba snega prestavljati, kar je itak Sizifovo delo. Če dovolj dolgo počakaš, tako ali tako sam puf! izgine.
@Marija: Hvala za nasvet. Malo pred tvojim komentarjem sem prišla na isto idejo 🙂
@fittipaldi: še vedno sem v svojih twentysomething, samo kar je preveč, je pa preveč 🙂 Ne, da bi imela kaj proti deljenju sobe z 10 drugimi ubogimi grešnimi dušami, vendar prenosnika in fotoaparata in telefona in denarnice enostavno ne bi spravila pod vzglavnik, ali pa bi bila kot kraljična (ha ha!!) na elektronski kopici pod žimnico
Tudi nisem ravno mahnjena na ekstravaganco, pretirano razkošje in klinično čistočo, vendar si je 1. hostel na lestvici od 1 do 10 zaslužil minus 20 🙂 Vidim pa, da me razumeš 🙂 Hvala za sotrpljenje in ponovno podoživljanje svojih strahot meni v tolažbo..