Resnična zgodba prijateljice Xanadu – spisala jo je sama…
Krasen sončen dan, zadnji dan počitnic. Jutranji sprehod s kužki po ustaljenih poteh. Najprej po asfaltu, pobiranje kakcev in iskanje posod za nje. Sledi sprehod po Betnavskem gozdu, ostanku pljuč v Mariboru. Pred tedni bi sprehod zaključili še tako, da bi ga mahnili čez veliko travnato površino mimo križa ter se ob potoku vrnili v asfaltno divjino. A kaj, ko so travo prekopali in sedaj čaka na posevek.
Danes smo izbrali drugo pot. Podali smo se do Betnavskega gradu – jasno po cesti, saj Betnavski gozd in Betnavski grad nista povezana s sprehajalno potjo. Vrniti smo se nameravali po isti poti, pa sem se zaradi avtomobilov umaknila na drugo stran ceste na travo. Jutranja rosa je še vedno počivala na njej, pa tudi precej visoka je bila. Zato sem se trudila, da bi šla čimbolj ob robu, kjer se je poznala sled kolesnic. Zakopana v svoje misli, sem prišla do konca travnika ali pa njive s travo – kakor hočete. Ko sem ravno ugotavljala, čemu je avtomobil parkiran tik pred gozdom, me je prijazna gospa pozdravila in ogovorila z besedami:«Gospa, a vas ni sram, da hodite po travi?« Šokirana nad vprašanjem, sem ji vrnila: »A vas pa ni sram, da se tukaj vozite z avtomobilom?« In sledil je odgovor: »To je naše!«
Dan se mi je v trenutku spremenil in sončnega jutra v siv vsakdan. Očitno sem že »grumpy old woman« , predvsem zato, ker sem očitno šla po tuji lastnini in se tega nisem zavedala, pa tudi zato, ker se mi to očitno ni zdelo narobe. V sebi sem premlevala le o tem, kam še sploh smemo stopiti. Ne gre le za ljudi s kužki, ampak tudi samo za ljudi. Kako se bomo navadili, da tam, kjer smo hodili desetletja sedaj pač več ne moremo, ker je zasebno, ali pa, da je potrebno za sprehod plačati? Najboljše bo res, da se povežem v virtualno državo, kjer si lahko omislim virtualne kužke in si kupim virutalni ranč na katerem bodo lahko prosto tekali, jaz pa bom bom gazila po mokri travi, saj se nam le tam ne bo potrebno ozirati na druge ljudi.
Xanadu
V moji virtualni deželi na moji virtualni travi ste vsi pravi in virtualni lastniki štirtacih kreatur dobrodošli za stopicljanje po travi 😉
jah nič, treba se bo preselit v second life 😉
drugače se pa da to zgodbico gledati iz dveh strani. ena je, da je samo nekdo tečen in brezveze teži, druga pa je, da mogoče res nekomu dejansko škodo delaš.
Folk najeda brez veze. Le zakaj bi koga motilo tacanje po mokri travi? Kaditi se je itaq ne da.
bi razumela, če se ne bi lastnica vozila z avtom po travi, tako pa nč jasno. 😮
morfej, glede na to, da sem s kmetov, kjer nepohojena trava šteje več kot potlačena, tudi sama vidim obe plati 😉 AMPAK… Xanadu je lepo hodila ob robu, po kolesnicah, da JA slučajno ne bi tlačila trave, po kateri se da fino vozakat z avtom 😕 Po moje v tem primeru ne more it za povzročanje škode… Tista “prijazna” baba je bila tečna kot driska in je težila samo zato, ker je bila povožena trava njena 🙄
Onkel PEPE, folk res najeda včasih samo zato, da kaže špehnate psihološke mišiće. Hehe, kaj pa veš… mogoče jo je babnica rabila za kajenje 😆 Samo da se kadi, saj ni važno kolko peče 😀
pikica, ja, tud men ni včasih nič več jasno… 😕
no, zaradi podobne neprijetne izkušnje, sem samo omenil, da obstaja tudi druga možnost…
Hehe, kaj si pa počel oz. kaj so ti naredili? 😉 Saj te nisem nadrla 😆
v bistvu mi še počnejo. parkirajo pred našim hramom ljudje, ki hodijo k župniku, ki je “videl” marjio. seveda se ljudem ne zdi nič spornega, ker oni pridejo enkrat na leto. meni je pa malo problem, ker na svojem nimam kje parkirati vsak dan. na kratko povedano.
Okej, to pa je druga pesmica 😡
Parkiranje avtomobilov na travnikih in pred hišami, valjanje po travi, rabutanje celih vrečk/košar/torb grozdja brez vprašanja 👿 ne sodi v isto kategorijo kot zgornja peš-prigoda…
Zdaj te (popolnoma) razumem… 🙄 Imate kakšno tablo, da je tam parkiranje prepovedano? Oz. da je to privat zemljišče? Mogoče bi ljudje nehali z (za)parkiranjem oz. bi se vsaj vprašali, če slučajno niso napoti…
Aja, pri Xanadujinem primeru ni bilo nobene table “Privat zemljišče” ali “Ne hodite po travi, sicer streljamo” 😉
je bila tabla, katero so celo spremenili. za vrhunec vsega pa nam je gospod župnik predlagal, da si še preberemo knjižico bontona, ko smo ga klicali in hoteli rešiti zadevo na civiliziran način.
kot rečeno je na kratko, ker tale pesmica je kr dolga 🙄
no js sm sam hotu reč, da kot posameznik včasih ne narediš škode, samo ko se to potencira na množice, kar se je v mojem primeru, pa postane problem.
Ob tem mi pade na pamet tisto Nedeljsko oko in pa tisti slovenjceljni, ki morajo vedno nekaj mrdat pa mrdat pa mrrrrdat. Sploh ni važno zaradi česa, samo da nekaj je 😮
Jst razumem da ti prekipi, če se čez tavnik na dan sprehodi čez 100 nog, ne pa tu pa tam nekdo. Pa kot praviš je hodila po robu. Mah dej, takih sosedov si ne predstavljam. To so skos sam frke pa pizdarije 👿
Ne gre pa tudi zanemariti možnosti, da je bila gospa krava. Nihče ne mara, da mu nekdo kar taca po hrani. Pa čeprav čisto po robu krožnika.
morfej, gospodu župniku je lahko, on se samo :scratch: pa vsake toliko vidi Marijo (jaz bi jo tudi, če bi mi kdo dal kupček evrov), pa ima cerkev vedno obiskano.