Ekskluzivno: zgodba nekega medveda ali kako je Krempelj obiskal Ljubljano

Včeraj sem govorila z gospodom Krempljem, ki mi je razložil celotno štorijo z medvedom v Ljubljani. Gospod Krempelj JE dejansko medved, ki je bil v Ljubljani. Potožil je, da so novinarji naredili pretirano senzacijo iz njegovega prvega in edinega izleta v Ljubljano in da nimajo pojma, kaj se je dejansko dogajalo.

Začelo se je takole …

Rohletov Franca, lovec, gozdar in malo kmeta v isti osebi, se je odločil, da gre pogledat v gozd, koliko dreves so mu obzobali lubadarji. Preden je odsopihal v gozd, je spil kavo in pojedel pol sendviča, pri tem pa zanemaril, da sendvič kaže očitne znake plesnivosti. Ko je pol ure lomastil po gozdu, ga je zvilo v želodcu, kakopak. Ker drevje in grmovje v tem času še ni bujno, se je oziral naokoli po primernem mestu za spuščanje hlač. Ni mogel kar počeniti kjerkoli, saj bi ga lahko zalotil kak gobar, ki bi nato raztrobil nadvse nadležno novico, da je Rohletov Franca sral v gozdu, če ne še kaj hujšega.
Končno je zagledal vzpetino z ravno primerno duplino. Ravno pravi čas je še spustil hlače in …

Krempelj se je zbudil, ker mu je ropotalo po trebuhu. Že nekaj dni ni jedel, tista troha mesa, ki jo je imel, je skopnela, gozdnih sadežev pa še tudi ni v izobilju. Takoj ko je odprl oči je zagledal … nago rit!!! Kosmato moško zadnjico. Ja jebelataca! Saj to ni več res! Zdaj so te gozdne prikazni že tako nesramne, da mu hodijo sračkat naravnost pred vhod!? Potihoma je splezal bližje in se ravno pripravljal, da bi onesnažitelja pošteno prestrašil, ko je slišal …

Franca je trpel kot hudič. Zvijanje ni in ni ponehalo. Čepel je s spuščenimi hlačami in bentil.
“Frdamana vlada in frdaman napihnjen kapitalizem! Mater jim vidim! Bolj kot nosim na kup, manj imam! Šparam pri hrani in glej hudiča, kaj dobim!? Sračko! Presneta recesija, presneta gospodarska kriza! Kaj mi je bilo zdaj tega treba?! Jojme, jojme!”

Krempelj je pospravil kremplje in se potihoma pomaknil globje v brlog. Besede, ki jih je preslišal, so mu dale misliti …

Franca si je oddahnil. Zvijanje je zaenkrat ponehalo. Oblekel je hlače in preventivno odšel domov.

Krempelj je po temeljitem razmišljanju ugotovil, da mora nekaj ukreniti glede svojega življenjskega stila. Že dolgo so krožile govorice, da obstaja poseben kraj, Zelo Obetavna Oaza ali krajše Z.O.O., kjer dobiš skoraj vsak dan hrano, ki ti je ni treba lovit, in še norčuješ se lahko iz ljudi. Dovolj mu je bilo nagih riti pred brlogom, dovolj bežanja pred radovednimi sprehajalci, dovolj stradanja, dovolj recesije, dovolj, dovolj, dovolj!!! Če ne bo našel Zelo Obetavne Oaze, bo šel v center Ljubljane z napisom okoli vratu, da ga lahko mimoidoči boksnejo v želodec za samo 0,5 EUR. Še zadnjič se je razgledal po brlogu, nato pa se odpravil na pot.

Ustavil se je pri tabli. Z.O.O. Našel je Oazo! Ampak … zakaj pri medvedovi dlaki je tukaj ograja?! Obkrožil je celo Oazo, vendar nikjer ni našel primernega vhoda, ali vsaj luknje. Naletel je le na kup malodušnih živali, ki se jim ni dalo niti pogovarjati z njim. Rekel si je, da to vsekakor ni dober znak, da bo bolje odpeketati v center in služiti denar z boksanjem v želodec. Odcapljal je naprej, hodil in hodil ter prišel do informacijske table. Stopil je bližje, ker ga je že dajal vid. Aha, zdaj je na Rožniku, potem bi moral malo desno in levo … Vriiišč in trušč! Kar naenkrat je bilo vsepovsod polno policistov, napol histeričnih tekačev, sprehajalcev, tako so ga zmedli, da si je pozabil nadeti tablo z napisom “0,5 EUR / udarec v želodec”. Brez table pa se ni želel pustiti mikastiti. Mislim, halooo?! Ljudje so ga narediti rahlo živčnega, zato se je obrnil proti Polhograjskim dolomitom. Hehe, se je hihital pri sebi, dolomiti, ti ga pa pihnejo!

Ko se je potikal naokoli, je seveda spet postal lačen. Ob odhodu od doma je od navdušenosti nad lahkim zaslužkom namreč čisto pozabil, da se je zbudil ravno zaradi lakote. Obrnil se je nazaj proti Oazi, da bi še enkrat poskusil priti vanjo. Saj govorice običajno niso čisto iz trte zvite, ali pač?

Skoraj je že zagledal ograjo, ko ga je nekaj pičilo. Auuuččččč … in zadremal je. Dogajanja se spominja le megleno, sploh pa je potem vse prebral v časopisu.

Zbudil se je v vukojebini in bil je resnično besen, ker so ga izigrali na tak način – niso ga vprašali, če lahko objavijo njegove slike v časopisih, niti ga niso vprašali, če se strinja s predvajanjem na TV, nato pa so ga še pustili sredi gozda brez prebite pare. Povrh vsega so natolcevali, da se je vrnil zaradi Met(ke). Ljudje, kakšne Met(ke) vendar!!! Nazadnje se je pri medvedkah tako opekel, da se jim namerava izogibati še vsaj še pet let. Sploh pa ni Don Juan! Bil je tako razmedvedjen, da se je hotel vrniti v Ljubljano in sredi Kongresnega trga narediti štalo.

Potem se je spomnil name. Poklical me je in mi povedal, da bo le meni razkril, kaj se je dejansko dogajalo.
Povabila sem ga na en medoliz (kozarec meda z vanilijevim sladoledom), mu prisluhnila in se mu na koncu zahvalila za prijetno družbo ter mu zaželela srečno pot proti morju.

Zdaj veste resnico, celotno resnico in nič drugega kot resnico.