Velikokrat me je strah dvomiti v pravila in stvari, ki so mi jih vžali v možgansko skorjo skozi vsa leta starši, jaz sama in šole. Od “zemlja je okrogla” (ok, v to ne dvomim), “ljudem je treba vedno pomagati” in “vedno daj 100% od sebe”, “drži dano besedo”, do “to se vedno dela tako in tako” ter podobno.
Smešno je, ker so že drugi žnj-krat ugotovili, da ne gre slepo verjeti pravilom, sama pa to odkrivam čisto na novo. Še bolj smešno je, da ne dvomim v to, da imam potencial, ki ga ne izkoriščam. Strah me je dvomiti v teorije, ki jih postavljajo drugi, ki jih imam za pametnejše od sebe. Skromnost je lahko prasica.
Na svoj bucket list (kako se to prevede v slovenščino?) dodajam “dvomi in obstajaj” 🙂 Da vidimo…
Jasno dvomiti je potrebno vedno. Nobena stvar ni taka kot zgleda na prvi pogled Sparkolina :).
Povej to še tisti sparkici, ki tega ne ve 😀