Obstaja problem. In obstaja rešitev, ki še ne obstaja. Vem ja, noro. Stvar je takšna…
Napadla me je divja zverina Zakaj-že-to-delam-vprašaj. Kosmata in košata je zagrabila za del podzavesti, ki se ukvarja z upravičenjem in upraviljenjem kršitev. In ne spusti. Otresala sem jo, tako kot otresam psa, katerega zobovje se je prilepilo na hlačnico. Zakaj-že-to-delam-vprašaj je le zarenčala nazaj, spustila pa ni.
Zdaj mi Zakaj-že-to-delam-vprašaj grozi, da bo požrla mojo ubogo živalco Pa-tako-lepo-mi-je-da-je-že-kičasto.
Kak predlog, kako naj rešim nastali problem?
Poskusi jo utopit v tekili.
Sicer se ne utopi dokončno, ampak kak teden da pa mir in lahko vmes mirno razmisliš, kako in kaj, pa še kičavost pristavi svoj polni lonček.
Pripelji Razmislim-počasi-in-preudarno-ter-pretehtam-vse-možne-in-nemožne-možnosti-tri-pike na povodcu in jo spusti v en prostor z Zakaj-že-to-delam-vprašaj ter pojdi na kavo. Ni nujno, da bo to karkoli rešilo, a Pa-tako-lepo-mi-je-da-je-že-kičasto si bo ta čas opomogla od prask. 😀
Vidva sta prava 😆 Se naj najprej nažlempam kave in potem tekile ali najprej tekile in potem kave (dvomim, da bi sploh prišla do nje po tekili)???
Zakaj-že-to-delam-vprašaj je jako odporna na vse substance, še na pilo in na žago. Mogoče bi pomagal Zato-da-bo-snežilo-v-puščavi-jok-brate, ki se trenutno suče okoli mene… Aja kičasti del je zverina že tako skraspala, da je ostala le še Pa-tako-lepo-mi-je-da-je. Danes okoli pol druge ure popoldan se je divji zverini pridružil še virus Ali-kdaj-razmišljaš-o-prostovoljnem-samotarstvu-vprašaj, ki je napadel del za nadzor čustev in logični modul. Moram na remont. Definitivno.
Nekdo je izrazil željo po pesmi proti divjim zverem. 🙂
Na črnem nebu
severnega križa
je sijala mala zvezdica;
kazala je pot
zgubljenemu galebu,
kjer naj vzpenja se
in kje niža.
Bila je odstiralka pomot.
Kako noč
je pobliskavala veselo
in kako malo tožno;
v neskončni obroč
vesolja okrog nje
je medlelo sevanje,
krotko, dobrohotno, prožno.
In enkrat je zapazila,
kako se ji bliža divji komet,
zver goriva iz napuha;
hladno jo je spreletelo,
želja po pisanem repu
je presegla toploto trebuha,
kjer se rojeva helij, bog sonc.
Sem lahko kakor ti,
je ponižno prosila
med postavljanjem silaka,
hitra, pozornost teleskopov
bi se mi zgodila,
ne pa da tisočletja enaka
sijem na temo zemskih okopov.
Veš, je tiho pristavil komet,
jaz v resnici ne sijem,
jaz sem iluzija svetlobe.
Resda zdaj vsem na očeh,
a koliko let
nihče ne ve, kje se vijem,
umiram na temnih vesoljskih poteh.
Ti, navzven vedno ista
pa si vedno prisotna na nebu,
ti siješ, tvoja svetloba
je bela in čista,
in pot kažeš galebu.
Moj rep je samica – ena soba,
kjer sem sam sebi ogledalo.
Ne menjaj, preveč bi te stalo.
Zvezdica je pomolčala,
se zamislila vase,
z vodikom se je posvetovala
in naposled prikimala –
jaz sem zvezdica,
tu sem, da se iskrim,
vedno enaka in ista,
a sijem vedno na druge,
vedno nova bitja svetlim.
Zver kometa
(ki pa je imela dobro srce)
se je odsukala
v temo vsemirja.
Iskreča zvezdica
pa je ostala sparkica,
vesela in tu pa tam tožna,
tista, ki galebe pomirja.
Ohhhhhhhhhhhhhhhh… (samo malo, da obrišem oči)…
Še nikoli v življenju mi ni nihče napisal pesmi. Še nikoli v življenju mi nihče ni napisal tako lepe pesmi. Tretjič, zverina se je umirila in spi. Hvala, Marija.