Včeraj sem imela globokoumno misel primerno za objavo. Bilo i prošlo. WordPressova stran je štrajkala in tako je ta misel odpotovala proti Alfa Centauri (počivaj v miru Douglas Adams).
Norost… ja, bilo je nekaj z norostjo. Že vem. Dragi mi je poslal zanimiv slajdšov o norosti, ki mi je dal misliti. Verjetno ga je tudi kdo od vas (že) (kdaj) dobil po mejlu.
Slajdšov pravi, da je norost:
- sovražiti vse vrtnice, ker si se opraskal na enem trnu
- opustiti svoje sanje, ker se ene od njih niso uresničile
- odpovedati se vsemu trudu, ker ti enkrat ni uspelo
- zavreči vse prijatelje, ker te je eden od njih izdal
- ne verjeti v ljubezen, ker ti je bil nekdo nezvest ali ti ni vračal ljubezni
- odvreči vse možnosti biti srečen, ker ti ni uspelo pri prvem poskusu
in da je potrebno pomniti:
- pokazala se bo nova priložnost
- nek drug prijatelj
- nova ljubezen
- prenovljena moč
- bodi vztrajen(-na), išči srečo v vsakem dnevu
ker:
- zanesljiva pot do napake je vdaja.
- za napako pride nov uspeh
Poskušaj vedno znova in znova!
Ni slabo, če se občasno zamislimo, kaj smo, kaj smo postali in kaj hočemo od sebe, življenja in od drugih.
> Ni slabo, če se občasno zamislimo, kaj smo, kaj smo postali in kaj hočemo od sebe, življenja in od drugih.
Mene ta kamen modrosti povsem nepričakovano in boleče udari po glavi na vsake štiri, pet let.
Hvala enako 🙂 Zato pa zdaj poskušam kar sproti razreševati te stvari… Lomastim okoli, trgam vrtnice, sanjam nekaj v tri dni, celo v barvah 😛 , po prašnih kotičkih iščem prijatelje, ki kot pravi dobri pajki ne zapustijo arhiva, vsak teden se razpičim nad svojim dragim in se naslednji dan (al pa še isti dan) hitro zaljubim nazaj vanj, in čakam da enkrat zadanem na medgalaktičnem lotu (kak meteor v glavo) 🙂