Nezgodarije s črnim bikom in MesoPapci (1.del)

Za vse nezgode niso zmeraj krive ženske, res ne. Vsaj tokrat niso bile vključene … neposredno. Vse se je začelo, ko sta se na zmenku dobila Veliki črni bik in Neukrotljiva kamela Karamela.

Neukrotljiva kamela Karamela je popolnoma očarala Velikega črnega bika in mu črno kosmato betico napolnila s karamelnimi mislimi: zakaj bi moral vedno igrati le transportno sredstvo? Zakaj ne bi bil enkrat še sam junak? Karamela je natančno vedela, kaj hoče doseči, saj je nekoč slišala rek, da je za vsakim pomembnim bikom kamela. Ona je hotela biti kamela za Velikim črnim bikom!
V bistvu se je rek glasil, da je za vsakim porednim bitom oseba, vendar je ta malenkost za potek dogodkov povsem zanemarljiva.

Nedaleč od mesta njunega zmenka so čepele tri opice — NičNeVidim, NičNeČujem in NičNeLapam, ki so bile do sedaj neznanka v enačbi Življenja. Pravzaprav so konstanta, le omenjalo se jih ni. Tri opice so za potek dogajanja nepomembne, ker zasliševalcem in raziskovalcem nezgodarij s črnim bikom ni uspelo od njih dobiti niti trohice uporabnih informacij:

  • prva se je delala, da nič ni videla, ko so jo vprašali: “Ste kaj videli?”,
  • druga se je delala, da nič ni slišala, ko so jo vprašali: “Ste kaj slišali?”,
  • tretja pa ni mogla nič povedati, ker si je zadnjič po nesreči s sekundnim lepilom zalimala roke na usta.

Bolj pomembna sta vesoljca, Roki Modri in Roki TudiModri, ki sta med malico vedrila pod omenjenimi opicami.

Malicala sta, debatirala sta o babah, ljubezni in stroških, ki jih porabita, da natankata svoje vozilo (Velikega črnega bika), dokler ju ni zmotil hrup in neznosno vreščanje. Brezdlaki Pozer se je namreč odločil na skrivaj posneti dokaj erotično sceno jahanja na Velikem črnem biku, ker je želel film uporabiti za osvajanje Brezdlake Pozerke, naročene preko spletne trgovine.

Ko je Brezdlaki Pozer zajahal Velikega črnega bika, se je slednjemu strgalo in končno so mu prišle karamelne besede do živega: čas je, da pokaže, kdo je glavni junak! Roki Modri in Roki TudiModri sta lahko le nemočno opazovala …

Pozerjevo premetavanje in brezupne poskuse obvladovanja kolobitanja Velikega črnega bika.

Na koncu je Velikemu črnemu biku končno uspelo vreči s hrbta nerodno prtljago, a se mu je nerodna prtljaga trmasto oprijela repa. Če so že vse stvari zdivjale in ušle nadzoru, mu vsaj rep ni ušel!

Med akcijskim dogajanjem na bikovem hrbtu in zraven njega se je v neposredni bližini kovalo zarotniško gibanje s kodnim imenom MesoPapci. Glavni zarotniki so bili kdo drug kot Irokezar, MamSulico in TudiJazSemNašelSulico iz plemena NigabloInNebo.

Goreče so debatirali o tem, kako je skrajni čas, da postanejo pravi dedci. Dovolj je bilo manipuliranja, dovolj zbadanja zaradi ponesrečenega lova na dinozavra in dovolj predpisovanja zelenjavnih diet s strani ženičk. Najbolj jih je razkurila zelenjavna dieta. Pravi ded (po njihovem menju) potrebuje vsaj kilogram mesa dnevno, ne pa kilogram korenja in en čili (da ogenj zvečer prehitro ne ugasne) … Njihov pogovor je tekel približno takole …

  • Irokezar: “Dovolj mi je čilija. Vsakič me žge po črevesju, ona pa misli, kako me je podžgala, ko se neprestano presedam in migetam s tazadnjo. Ne grem se več! Danes bomo jedli meso!”
  • MamSulico: “A vesta, kaj mi je naredila nazadnje? Na krožnik mi je dala surovo repo, češ, da je to dobro za moj organizem in da sem tako ali tako predebel!”
  • TudiJazSemNašelSulico: “Fanta, to še ni nič. Moja mi je zadnjič pred nosom jedla kurjo bederco, jaz pa sem moral glodati kolerabo. Bljak. Še zdaj mi vse kocine, pa tudi oné, stojijo po konci. Čak, mogoče je pa to razlog, da me baše s kolerabo?!”
  • Irokezar: “Fanta, čas je za spremembe.”
  • MamSulico in TudiJazSemNašelSulico (enoglasno): “Juhej!”

Nekaj dni nazaj so zvohali dva primerka Gigantskih Pikapolonic, ki slovijo po svojem nežnem, okusnem mesku in neustrašni nravi. Seveda so se odločili oba primerka neusmiljeno požreti in babnicam nič povedati.

Več podrobnosti o lovu na Gigantske Pikapolonice jutri, ker … malo pa mora biti napeto, al ne?! 😈

42 galaktičnih palčkov in brisača

Zgodba o vesolju, delfinih in galaksiji, v kateri mrgoli rešitev brez problemov, ni enostavna.

Enostavno ni niti sprijazniti se s tem, da je Ford Prefekt dobil svojo tolikokrat omenjeno cenjeno brisačo v enem izmed medgalaktičnih hipernaravnih in hiperaktivnih supermakinastih marketov in sicer pri vnovčenju borih 42 nalepk, ki jih je zbral ob nakupih jogurta. Kaj je bilo natisnjeno na nalepkah? Navadni, bosonogi galaktični palčki. Vseh 42 palčkov je visokih natančno 42 cm, vsi so debelušne postave, imajo frizuro na prečo, rdeča očala in zlat zob, drugače pa si niso čisto nič podobni.

Še manj enostavno je spoznanje, da križanec med štriglo in stonogo nima več sto nog, ampak le … 42. Točno. Kako vem? Bila sem neodvisni zunanji opazovalec pri blagovni menjavi genetske navlake v bioinžinerskem poskusu, ko je 42 galaktičnih palčkov – istih palčkov, ki so upodobljeni na nalepkah – barantalo za poimenovanje nogic ston-štriglo-mutanta. Na koncu so reveži spraskali le toliko cekinov, da je vsak od njih dobil (in poimenoval) eno nogico, ostale (nogice, ne cekine!) pa so zavrgli, ker bi se čutile zapostavljene.

Delfini pri tem hokus-pokusu niso sodelovali, ker so že zdavnaj pobrali plavuti, omeniti pa jih je vseeno dobro, da ne bo pokojni Douglas Adams razočaran. Ker sem ga že ravno omenila … škoda, da ne nasprotuje več gravitacijskim silam, saj bi bil izredno ponosen name – neizmerno sem mu namreč podobna. Njegove nadarjenosti sicer nimam, zamudim pa skoraj vsak rok, ki mi ga postavijo.

Ohoho, presenečenje! Računalnik je končno uspel izdaviti odgovor na vprašanje, ki sem mu ga postavila uh-in-ah rodov nazaj: kaj pri vesoljnem hudobcu je imel Adams v mislih, ko je izbral ravno število 42?!

Aha … Vas zanima, kaj mi je odgovorilo računalo?

Citiram: “Že dvainštiridesetič ti pravim, da nimam pojma!!! Zdi se mi, da ve več o tem tvoj zlati kit v cisterni za deževnico, ki mu že dvainštiridesetič zapored nisi pustila na zrak!

Ne pritožujte se nad stopnjo bedastoče napisanega in prebranega, ker sem vam že na začetku namignila, da zgodba ni enostavna 😉

Magnet na hladilniku

Zbudila se je. Nekajkrat je pomežiknila, ker ji je sonce pošiljalo nagajive žarke naravnost v oči. Vrabci na okenci polici so ravno tisti trenutek uprizarjali sceno iz Gladiatorja. Vreščali so kot nore krave in še kar naprej opravljali tistega presnetega morskega prašička, ki je vrani naredil morske vrane. Pograbila je knjigo in jo zabrisala vanje. Na srečo se je knjiga odbila od okna, ker ni bilo odprto na stežaj, učinek pa je bil vseeno dobrodošel. Mir. Tišina. Za minuto…

Potem pa spet vrišč in trušč, ravštanje in kravžljanje ušesnih bobničev. Ker ji je bilo škoda knjig (z vsakim metanjem so se pomečkali listi), je raje vstala. Še vedno smotana od sanj je z glavo butnila ob strop mansardne spalnice. Preklela je svojo višino, ki že tako ali tako ni bila zavidanja vredna. Popraskala se je po novo nastali buški in možganostroj preklopila v višjo prestavo, da ne bi na poti pobrala še kakšne buške. Odstopicljala je po stopnicah.

Na vsaki drugi stopnici je slišala škrtanje v desnem gležnju. Bolelo ni, slišalo pa se je vseeno grdo. Vmes je razgibavala čeljust, ker ji je škrtalo tudi tam. Spomnila se je časa, ko se ji je nekajkrat na dan čeljust zaskočila in bila je vesela, da ji zdaj ni treba vsake toliko v garažo dajat glave v primež in naravnavati  premaknjenih kosti. Zadnja stopnica, končno konec škrtanja.

Prišla je do hladilnika. Zazeblo jo je… a ne le v noge brez copat in ne v roke, ki so držale mrzlo mleko. Zazeblo jo je naravnost v srce. Že nekaj časa se ji je zdelo, da sedi kot stari grah v zamrzovalnem predelu Hladilnika Življenja, čeprav si tako želi biti magnet na njem. Magnet, ki bi privlačil tople oči, ljubeče prste in bi držal lističe “Malecka, rad te imam!”. Stresla se je,  nalila mleka v kavo in s prvim požirkom grenke kave prekrila grenkost zmrznjenega graha.

Misel o magnetu se ji prikrade stokrat na dan ob najbolj nemogočih časih in na najmanj primernih mestih…