Balada o Volku

Divjina ni spala, ker  v zavetju dreves
Hropeče so sence iskale žrtev za ples
Siva telesa treh volčjih junakov
Hladnih oči in zloveščih korakov

Ibo, Brah, Alex jih imenovala je mati
Ker dobro in zlobno sta vladala hkrati
Vsa drobcena bitja in  gozdni duhovi
So v strahu živeli ob njih sili surovi

Krutost in mučenje jim nista bila tuja
Ni bilo zrelosti, ne lakote nuja
Prevzetno kršili so zakon narave
Vse rešili s smrtjo, brez možnosti sprave

Jezni duhovi posvet so sklicáli
Tuhtali, tehtali, pomoč poiskali
Bogovi, božanstva in sile temé
So obsodili volke na hudo gorje

Ibo za večno je moral breza postati
Brah v obliki srne prestrašeno bezljati
Alexa človeška doletela je usoda
Človek, bloger bo do svojega groba

Volk, kaj praviš? 😉 Bo dovolj za darilo? 😀

Dan mrtvih strica Sigmunda

Dragi sorodniki, ne bodite tako bledi, ker se vam oglašam. Ste mislili, da me več ne bo, ne da? No, tole bo presenečenje za vas, haha!

Najprej naj vas potolažim, da vam ne zamerim, ker ste mi nasuli arzenika v čaj, niti vam ne zamerim, ker ste mi pokvarili zavore na avtomobilu. Kak stric bi bil, če bi vam zameril drobceno črno vdovo v postelji in vaše zatrjevanje, da je kraljevska kobra navadna belouška, ki jo lahko brez skrbi primem?
Kako bi vam, dobrim dušam, vzel za zlo, da ste mi spekli piškote iz arašidov, čeprav že ob samem pogledu na njih dobim hud napad alergije? Nemogoče. Seveda se ne jezim niti za to, da ste mi jih postregli z jagodno omako, čeprav ste vedeli, da lahko zaradi jagod umrem.

Dragi moji, nisem razkurjen, da ste prekopavali moj vrt, da bi našli moje bogastvo, še preden sem se pošteno ohladil. Razumem tudi, da ste premetali celo hišo, razbili parket in razturili klet.

Vem, da ste precej žalostni, ker me ni več med vami, zato boste zelo veseli ob naslednji novici. Na vašo srečo se mi je zgodilo nekaj nepričakovanega …

Tik preden me je pobral avtobus, ki vozi v Življenje po življenju, se mi je približal Yoda iz Vojne svetov. Hehe, kar vidim vas, kako ste zgroženi. Srečanje z Yodo ni nič neobičajnega, saj se po smrti vsa bitja dobimo v Loži, kjer čakamo na avtobuse.
Yoda mi je rekel, “Stari, Sigmund, spravili sorodniki tvoji bek te so.”
(Prevod: Sigmud, stara sablja, sorodniki so te umorili.).

Seveda mu ne verjamem, ker vem, da ste v resnici dobri in da zdaj resnično trpite. Žal vam pred smrtjo nisem mogel povedati, da vas imam rad. Odločil sem se, da se vrnem med vas …

Haha, pa sem vas! Vas je stisnilo, kajneda? Vrniti se ne morem, lahko si oddahnete. Rad bi vam samo povedal, da mi je potegavščina definitivno uspela. Zaman iščete bogastvo. Teden dni, preden sem vam povedal, da sem bogat, sem z družbo Posmrtno življenje d.o.o. sklenil nadstandardno pogodbo, ki mi omogoča, da ob smrti bogastvo prenesem na Onostranskost. Zdaj pa hitro vrnite vse pelzmantle in Porsheje, ki ste jih vzeli na kredit! Želim vam miren dan spomina na mrtve.

Vaš prerojeni stric Sigmund
(haha)

Nezgodarije s črnim bikom in MesoPapci (2.del)

Včeraj so trije člani zarotniškega gibanja MesoPapci švasali načrt, kako uloviti Gigantski Pikapolonici in se končno po dolgem času najesti sočnega mesEka.

Spesnili so celo bojno pesnitev:

Pikapoka, hopala
v lonec dans bo romala,
pikapoka, uhuhu,
mesek se že čuti tu
(pri tem so se gladili po trebuhih)!

Po stotem ponavljanju besedila pesmi so v zelenju zagledali obris slastnega grižljaja. Z grozečimi grimasami so se zagnali v v boj, na juriš!

MamSulico se je zagnal naprej, da bi si lahko kasneje izbiral najboljši kos mesa. Ko pa je zagledal srepeče oči Mame Gigantske Pikapolonice, se je zložil kot spodsekan.

Irokezar je zagledal padlega tovariša, tema se mu je spustila na oči. Sekiro je dvignil visoko v zrak, zažugal s pestjo in zavpil: “V pisker s tabo, zalega pičkasta! Eh, bizgec! Pikčaaasta!”

Ko se je Mama Gigantska Pikapolonica neusmiljeno zasrepela Irokezarju in TudiJazMamSulici v izbuljene oči, sta se razletela po tleh kot kuhan krompir.

Mama Gigantska Pikapolonica se je zahihitala, priklicala iz skrivališča Bebo Gigantsko Pikapolonico. Postavili sta se nad nazadnje omedleli žrtvi.

Mama Gigantska Pikapolonica je z nežnim materinskim glasom zaščebetala: “Vidiš, malecka, vse je le v srepečem pogledu. Danes jim odpustiva, ker potrebujeva lutke za vadbo, naslednjič pa ti dovolim, da jih malce obgrizeš.”

Na poti nazaj sta naleteli na MamSulico, ki je še kar naprej nepremično igral crknjen fikus. “Eh, brezveze. Pustiva to crkovino,” je komentirala Mama Gigantska Pikapolonica med stopanjem čez ležeči človeški fikus.

Kakor hitro sta Gigantski Pikapolonici odnesli nožice, so vsi trije zarotniški člani MesoPapcev čudežno oživeli.

  • Irokezar: “Eh ja, dobri smo bili. Skoraj smo jo, skoraj …”
  • MamSulico: “Ni vsak dan dan za meso. Gremo žulit repo in kolerabo.”
  • TudJazMamSulico: “Saj smo vedeli, kaj bo. Naslednjič pa, naslednjič!”