Category: zgodba

Smeh v pesku

  By , ,

Vznemirjala ga je. Njena svoboda mu je mešala misli, njen oster um ga je privabljal, kakor zrele češnje privabljajo škorce, da potem brutalno cefrajo vejo za vejo. Cefral je njene misli. Želel jo je ukrotiti in imeti, držati in hkrati opazovati, kako plahuta v vetru. Rad bi pil z njenih ustnic, rad bi se je dotikal in jo držal, rad bi jo božal in opazoval njen smeh, poslušal barvo njenega glasu.

“Grem,” je tiho, a odločno dejala.
“Kam greš?” je z rahlim obupom v glasu skušal zadržati njen korak.
“V puščavo.”
“S teboj grem.”
“Lahko mi slediš v puščavo, vendar boš žejen in utrujen. Ni lahko biti svoboden.”
“Želim s tabo.”
“Ne morem potešiti tvoje žeje.”
“Vseeno mi je, hočem s tabo, ne rabim vode.”

Hodila sta, vrtinčasti oblak peska je brusil njuna stopala. Mehko, a odločno je stopala, korak za korakom, s pogledom uprtim v daljavo, tja, kjer je videla, da se srečata belo in črno, dobro in slabo. Pot je življenje in življenje je pot… pot, ki ga privabi vročina. Slane sledi pišejo svojo plat zgodbe, oči govorijo drugo, tišina ju tke v skupno pregrinjalo besed.

“Žejen sem, daj mi piti.”
“Nimam vode.”
“Žejen sem, daj mi vode.”
“Nimam vode.”
“Zakaj si me zvabila v puščavo? Žejen sem in nesrečen!”
“Vrni se nazaj, vrni se k studencu. Nisi pripravljen, nisi bil pripravljen in verjetno nikoli ne boš.”

Odšla je naprej. Žalostno je gledal za njo, zgubljal jo je, želel si je je, želel si je njenega smeha, njenih hrapavih besed in prijetne tišine.

Bil je žejen. Obrnil se je in počasi odkorakal nazaj k studencu. Studenec je vir, puščava pot.
Še zdaj včasih sliši odzvanjanje njenega smeha v pesku, ko sloni na vodnjaku in čaka na zven njenih korakov.

Neumna prinčepeska

  By , , , ,

Bingljala je z nogami z zidu in opazovala trgovce, ki so se spretno sukali okoli stojnic. Ta je imel svilene srajce, drugi kup pomaranč, jabolk in dateljnev, tretji nogavice, četrti spet čuda stvari. V eni roki je držala obglodano jabolko, z drugo je odganjala muhe, ki so vztrajno hotele svoj delež. Na trgu je zavrvelo in završalo, prišli so namreč rokohitrci in zabavljači. Radovedno se je zazrla v brkatega gologlavega možiclja, ki je vlekel živo rdeč voz, na njem pa mizico, skrinjo, žago in še vrsto nenavadnih pripomočkov.

Pojedla je jabolko in se spretno zavihtela z zidu. Počasi se je prebila med množico do smešnega možiclja, ki je medtem že razpostavil kramo.

“Stopite bližje, pridite sem, z magijo skrivnostno oči vam odprem!”
Njegov glas se je razlegal po tržnici in privabil trumo radovednežev. S težavo se je pririnila do prve vrste.

Na mizi je stala s črnim žametom obdana škatla, notranjost je žarela v škrlatno rdeči. Možicelj je opletal z rokami, mrmral čarobne besede in bam! iz škatle potegnil belo golobico, belega zajca in belo podgano. Spet je krilil z rokami, mrmral nove besede in iz škatle povlekel kroglo, zavito v svilo.

“Pokazal vam bom, kako narediti sonce!”

Z eno potezo je povlekel svilo z globusu podobne krogle in jo naglo zavrtel. Množica je završala …
“Oooooooh, aaaaaah, magijaaaaa…”

Možicelj je v rokah res držal bleščečo kroglo — sonce, ki je žarelo in zaslepilo vse v okolici.

“Sem gospodar sonca in sonce je moj gospodar!” je zadonelo.

Vse oči so bile še uprte v majhno sonce, ko se je iz množice iztrgal suh, visok možakar s kozjo bradico in vodenega pogleda.

“Prevarant! Goljuf! Ne verjemite mu! To ni sonce, to je navadna goljufija!”
Zbil je kroglo možiclju iz rok. Padla je po tleh in se raztreščila na kose. Bila je  iz posebnega debelega stekla, oblepljena s koščki zrcala.

“Vidite?! To ni sonce, navadna steklena krogla je!”
Suhljati možakar si je nadel škodoželjen, demonski pogled in česal množico z njim.
“Ne bodite govedo! Kakšna magija neki?! S triki hoče priti do našega denarja!”

“Gospod, bila je magija, sama sem videla, da je bila,” je možakarjev gnev prekinil tih glasek, ki se je izvil deklici z velikimi zeleno-rjavimi očmi. Strmela je vanj z našobljenimi ustnicami in z rokami uprtimi v boke.

“Kaj boš govorila, neumna punčara!?” je zasikal možakar.

“Pusti deklico, pusti malo princesko,” mu je možicelj skušal odvrniti pozornost.

“Ooo, a da smo prinčepeska, kaj? Neumna prinčepeska!” se je zlobni možakar spet lotil deklice.
“Neumneži, govedo! Še zmeraj stojite tule in zijate v navadne trike?” je zmerjal vse povprek skozi stisnjene zobe.

Množica se je razšla, le deklica je ostala in obstala pred možicljem, ki je pobiral koščke raztreščene krogle.

“Gospod, vem, da ni bil trik, res je bila magija,” mu je zašepetala.

Možicelj se je obrnil in preveril, če ju kdo gleda. Zlobnež je stal v bližini in še naprej bentil.

“Prinčepeska, bil je le navadni trik,” ji je mirno, nekoliko žalostno odvrnil možicelj.

Potem se je nasmehnil. In pomežiknil 😉

*

Magija obstaja, tudi če poznaš vse čarovniške trike na svetu. Le s srcem je potrebno gledati, ne z očmi 😉

Prasičica, ki ni znala štrikati

  By , , ,

Ja, porkamotorka, ni nam lahko, panika je že za vsakim voglom! Panika na levi, ker je nekdo maznil zadnji listič WC papirja, panika na desni, ker se neka brezvezna sparkica preveč “pogovarja” s poštekanci (tistimi, ki poštekajo sparkico, sparkščino in njej sorodne jezike), panika zgoraj, ker je upravljalec vremenostroja redno vložen — pa ne kot kisla murka v kis, ampak kot močerad v špirit — in navsezadnje skoraj panika spodaj, ker prasičica ni znala štrikati.

Prasičica Z., ki je že drugo leto veselo onjkala po svojih treh kvadratnih metrih štalce, je skozi odprto okno slišala novice o neki svajnflu. Ker ni bila ravno nora — svinje namreč sodijo med zelo inteligentna bitja, so skoraj takoj za Adamsovimi “… in hvala za vse ribe” delfini — je seštela, zdelila, skorenila in zintegrirala vse slišano. O porkaparkelj, pa ravno zdaj, ko jo je malce nahladilo! Problem je bil v tem, da se je prasičica Z. nekaj dni nazaj ponoči vozila z odprto streho oz. brez nje. Gospodar je namreč tako trdno spal, da ga niti medplanetarna obstreljevanja z gnilimi jajci ne bi zbudila, zato je izkoristila priliko in se s traktorjem malce popeljala po vasi. Traktor je bil brez strehe, bilo je fantastično — veter je tulil okoli njenega rilca, ji kravžljal repek in mršil naglavne ščetine. Posledica: rahlo povišana temperatura, puščajoči rilec in napadi kihanja. Do sedaj ji je uspelo prikriti kihanje v navzočnosti gospodarja tako, da je simulirala kasaški drnec, ki jo je postavil ob bok najlepšim lipicancem.

Ponoči je tuhtala, premlevala in ojnkala v sanjah. Našla je rešitev! Zaštrikala si bo pulover! Od samega navdušenja se je zbudila in vsa v ognju sanj hiperaktivno pogledovala levo-desno, leevoo-deesnoo, leeeevooo-deeesnooo, o šit, s čim pa naj štrika?! In če bi že imela s čim štrikati, saj NE ZNA! Paaanikaaaaa! Panikaaaa! Panika. Pan… Brezveze. Ni rojena za paniko.

Naslednji dan se je skrivaj odštulila gospodarju v bajto in pri gospodarici zbrskala štrik-igle in priročnik “Štrikanje za telebane (in pujse)”.

Celo noč je gonila štrik-igle, da so oba, gospodarja in gospodarico, tlačile nočne more. Sanjala sta o neznanskih stonogah, ki so v čevljih z visoko peto škljopotale naokoli kot bizarne domine. Proti jutru enkrat je prasičica Z. zaspala od utrujenosti. Takoj ko je odprla oči, je hotela nase navleči pulover. Kak pulover, prosim lepo, če sploh ni imela volne?! Mlatenje štrik-igel v prazno ni dalo nekih hudih rezultatov, edina posledica – dve vojni žrtvi: dve pajkovi mreži sta bili do amena scotani, huje, kot če bi bili na fronti.

Od razočaranja je zaspala. Spala je in spala … celih pet minut! Zbudila se je in poskočila, kot bi jo kdo spekel za uho. V enem šubu je dobesedno naskočila ovco Beetko, ki je zaradi stare slave mislila, da je nedotakljiva. Še preden se je Beetka zavedela, kaj jo je zadelo (vem, da vi veste, samo Beetka ni vedela, porkaduš!), je ostala brez volne na riti … in na bokih … in na vratu … in na plečih. Razjarjeno se je stresla, da je prasička Z. odletela kot posrani golob.

Obe sta obstali.
Na eni strani oskubljena Beetka na robu solz.
Na drugi strani prasička Z., ki so ji medtem pognali vražji rogEci.
Vmes kup volne.

Dvakrat sta zaokrožili okoli kupa volne.
Gledalci (če bi to bil špageti-vestern), bi pričakovali, da bo zdajzdaj katera izmed njiju potegnila revolver (?!).

Prasička Z.: “Šlic maš odprt!”
Beetka se je sklonila, itak, prasička Z. pa je med tem pobasala ves kup volne, se zakrohotala in rekla: “Svašta.”

V naslednjih dveh dneh je prasičica Z. zaštrikala en pulover, dva brezrokavnika, ene fukiš kopalke, en šal, dvojne zokne in tri torbice za telefon.
Prehlad jo je minil in veselo ojnka še danes, če je že niso predelali v klobase.

KONEC. THE END. ENDE. FIN.

Ne, ne, neeee! Malo še. Ni še konec. Ziher vas zanima, kaj je z Beetko.
Beetka je odkupila en pulover, ene zokne in eno torbico za telefon, češ, kao “nič ti nisem zamerila, še naprej bova najboljši prijateljici, pa take fore”.
Pravkar je odložila knjigo “Maščevanje za ovce in kako se pri tem ne zašvicati ful”. Mwhahahaha, mwhahaha!
Iz neznanega razloga ji je zrasla črna dlaka in dobila je rdeče oči.

Mogoče pa le sedi na WC školjki in je ravnokar ugotovila, da je nekdo porabil zadnji listič WC papirja. Ha, kdo le …