Masaža lasnih mešičkov dobro dene mojim možganskim valovom. Pri frizerki sem uspela za pet minut pobegniti v svet običajnih stvari, ne da bi se pri tem zavedala, da molčim. Kar pri frizerjih ni navada, to molčanje. Pri frizerjih se govori in opravlja, debatira in ožema, krtači in lasa. Ne pa molči. V svetu običajnih stvari me je zadelo. Kaj vem o žagah? Sem jo že kdaj držala v rokah? Bi jo? Kaj bi počela z njo? In zakaj me je žaga za teh pet minut tako obsedla?
Ne vem zakaj. Vem le, da obstajajo ročne, motorne, električne, bencinske, krožne, vbodne, za les in za kovino, za živo mejo in za živalske kosti in da se eni vrsti žag reče lisičji rep (zakaj ne lisjakov?). Običajne žage so ljubosumne na pile in kladiva, sploh na kladiva, ker jih ta po priljubljenosti krepko prekašajo. Tudi sekire so nevarne. Ljudje se tako radi sekirajo, le redki (se)radi žagajo, nekateri radi sekirajo druge, a le redki tudi žagajo druge. Še tisti redki romajo v zapor, če jih le dobijo. Sekiranje drugih je legalno, a žaganje drugih le v določenih primerih. Nikoli ne vem katerih. Morda zadnjič ne bi smela žagati tiste roke, ki je tičala na vreščečem telesu. Hm…
– Kaj lahko danes ponudim? Z menija ali boste posebej naročili?
– Žago potrebujem.
– Draga moja, tukaj pa res ne moreš dobiti žage.
– Zakaj ne?
– Ker se svet ljudi tako redko zavzame za svet običajnih stvari. Običajne stvari so občutljive, takoj so užaljene in se hitro maščujejo.
– Kaj ima to z mojim hotenjem žage?
– Draga moja (pokroviteljski trepljaj po rami), nauči se jih najprej gledati in videti, potem bodo običajne stvari same prišle k tebi.
– A tako?
– Ja draga, tako.
– Me lahko nehate klicati draga?
– Lahko, draga.
– Ufff!
“Kje pa ste doma?” me je frizerkin glas priklical nazaj v salon. Pet minut je minilo. Doma me ni čakala žaga, čakalo me je kosilo. In misel na žago.
