Danes je na vrsti Tona in njegova skrivnost…
Tona ni kmet in ne kmetavzar. Je preprost fant, nadvse prijazen in ljubezniv, zelo simpatičen in še bolj praktičen, ki bi nekoč rad imel kmetijo in na kmetiji družino severnih medvedov. Je zelo dobra duša, zato ga vsako pisanje njegovega imena s telesnimi izločki žalosti.
Vendar Toneta tare tudi nekaj še veliko večjega, temnejšega, strašnejšega kot njegovo ime izpisano z urinom. Njegova skrivnost.
Čuden naslov, ne da? A je čista resnica. Vse bo jasno po naslednjih skupkih črk…
Bil je vroč dan, v bolnici je čakala na pregled oči, med čakanjem je prestapljala z leve na desno in nazaj ob osameli misli na vse opravke, ki jo še čakajo v službi. Delati na visokem položaju (3. nadstropje) ni drekec pekec, niti ne mačji kašelj, zato osameli misli ni pustila odtavati nekam drugam, kjer ni problemov.
Končno je prišla na vrsto. Prijazen zdravnik (skorajda oksimoron, če dobro pomislim) jo je pregledal, še prej pa ji je prijazna medicinska sestra (v 98,9 % oksimoron) kanila kapljice v oči. Vsi, ki ste že kdaj imeli kakršenkoli korenitejši pregled za oči, ste bili deležni teh kapljic – kapljic, po katerih pregledovana in pregledana oseba do konca dneva ne vidi skoraj nič, po katerih se je potrebno izogibati svetlobi in po katerih marsikdo dobi glavobol (ker se med potjo domov zabije v kandelaber, a o tem kdaj drugič) 
Po pregledu so jo postavili pred vrata. Pogledala je levo. Nič pametnega. Samo obrisi. Pogledala je desno. Nič pametnega. Samo obrisi. Pogledala je dol. Nič pametnega. Samo obrisi. Preden je uspela pogledati še gor, jo je zmotilo ropotanje. Našpičila je ušesa (ni postavila ušes na špic, le pozorno je prisluhnila). Spet ropotanje. Pogledala je na uro. Megla. Kljub megli in nezmožnosti pogledati na uro je notranji čut ni varal. Napadla jo je namreč lakota in kruljenje njenega želodca se je odbijalo od sten bolnišničnega hodnika, med odbijanjem pridobivalo na glasnosti in na koncu zvenelo kot prestavljanje kovinskega zabojnika za smeti po pločevinasti podlagi. Nič kaj prijetno torej, niti ne akustično dovršeno, kaj šele uporabniku prijazno.
Misel, ki se je do maloprej ukvarjala z naprednimi ni-drekec-pekec službenimi problemi, je dobila novo zadolžitev. Razvoj strategije za premagovanje upora, organiziranega s strani prebavil. Z drugimi besedami: določitev lokacije za proces prehranjevanja. Še enostavneje: kam bi lahko šla (pregledovanka seveda) nekaj pojest. Najprej se je mimo misli sprehodil sendvič. Ne. Misel ga je zavrgla kot pokvarjen jogurt. Prekompliciran postopek (ne pozabimo, da je bila pregledovanka slepa kot kura): iskanje trgovine, iskanje oddelka s kruhom, nato še oddelka z mesninami, slepo prebijanje med policami do blagajne, otipavanje denarja itd. ipd. itn. Med sekundno nepazljivostjo misli se je zahrbtno prikradla druga misel, o kateri prej ni bilo ne duha ne sluha, naredila sovražni prevzem procesnih kapacitet in pregledovanki vsilila idejo, da bo šla darovati kri. Druga misel tega ni naredila iz človekoljubnih razlogov, ne! Po glavi (ali imajo misli glave?) ji je rojila le krajnska klobasa in priročnost rešitve: darovanje krvi -> krajnska klobasa -> sita pregledovanka. Na koncu koncev ima pregledovanka zelo rada krajnske klobase.
Zapustila je bolnišnico, še vedno oslepljena, a ne več kot kura, bolj kot slabovidni krt, sita, zadovoljna, ker je tako elegantno rešila problem lakote. Odtavala je v službo, na visok položaj, izvrševati rešitve, ki jih je v prvem delu zmlela njena prva misel. Med dajanjem krvi je namreč prva misel uspela obvladati drugo misel, da ji ne bi prišla na misel (ali mislim lahko pride kaj na misel?) še instant rešitev glede prevoza. Konec koncev, pregledovanka je bila v bolnišnici in bolnišnice uporabljajo reševalna vozila. Lahko bi recimo skočila pred eno izmed teh vozil in nato zahtevala prevoz domov.
Tole štorijo (ki je 100% resnična prigoda neke osebe) sem slišala danes med kosilom, ali natančneje med uživanjem juhe. Pri polnih ustih in nesprejemljivi zamisli, da bi jo katapultirala po mizi, oknu in drugih prisotnih, je udarila skozi nos. Fizika dela svoje.
Slovarček (za vsak slučaj, da ne bo kdo gundral):
Verjetno ste že slišali za Adama in Evo, pardon, Evo in Adama (debata o tem, kdo je nastal iz čigavega rebra, je še vedno hudo vroča). Naj vam za vsak slučaj osvežim spomin…
Adam in Eva sta brezskrbno in brez sramu gola živela v raju, vsak dan samo spala in enostavno ždela, se imela rada (na platonski način seveda!), pila pivo in glodala jagode. Tu in tam sta bolj za šalo kot zares pozirala v čeveljcih.
Nekega dne je v njuno bližino zabredel vražji žužek. Vsi, ki ste mislili, da je Adama in Evo v greh zapeljala kača z jabolkom, se motite! Ne, bil je žužek s češnjo. Tisti, ki so pisali Znano zgodbo, so hoteli greh prikazati čim bolj simbolično, zato so uporabili kačo in jabolko. Kaj je bolj simboličnega od kače strupenjače in jabolka, ki spominja na nek del človeškega telesa? Po zaužitju prepovedanega naj bi se Adam in Eva namreč znašla v riti. Zdaj ste izvedeli resnico, ki so vam jo toliko let prikrivali. Ni bila kača in ni bilo jabolko, bila sta vražji žužek in hudičeva češnja.
Ker sta Adam in Eva vse dni glodala le jagode in pila pivo, je poželenje seveda premagalo najprej Evo, nato še Adama. Očitno smo ženske bolj dovzetne za pregrehe. 😕
Mimogrede, češnja je bila prepovedana samo zato, ker Tisti zgoraj ni hotel, da bi se Adam in Eva zadevala s toksičnimi črvi in dobila čisto neprimerne in nepotrebne halucinacije, da je na svetu več kot le jagode in pivo…
Po zaužitju prepovedane češnje se je vse spremenilo. Adam in Eva sta začela hoditi na gala večerje. Adam si je omislil posebej zanj krojeno kravata obleko, pripeljano iz Milana, Eva pa se je zadovoljila s preprosto Versacejevo kreacijo v rdečem.
Skupaj z oblačenjem sta odkrila seveda tudi vse čare slačenja in… posebne telovadbe. Po nekaj mesečnem prakticiranju slačenja in telovadbe se je zgodilo nezaslišano. Evi ni bilo potrebno dati rebra za novo bitje, čeprav si je med porodom želela, da bi ga… V glavnem, če odmislim vse podrobnosti tega dogodka in preidem na bistvo, ugotovim, da so sedaj bili trije.
Eva se je z detetom pridno sprehajala, misleč, da je njen Adam v službi. Na žalost sta z zaužitjem hudičeve češnje s hipnotičnim črvom izgubila tudi iluzorno lahkotnost bivanja, zato je moral Adam vsak dan na delo. Nekega dne je Eva slučajno zašla v predel, ki ga še nikoli ni videla. Tudi še nikoli ni videla prizora, ob katerem jo je skoraj kap. Njen Adam je na veliko osvajal Ženkico, ki je že zadnjič peljala neko sranje.
Eva na srečo še ni vedela, da je Adam Ženkico že osvojil in da je tudi z njo pridno vadil oblačenje in slačenje.
Eva je globoko je vdihnila, premagala ljubosumje in se odpravila domov… Zavedla se je, da mora začeti paziti na linijo, postati boljša ljubica in ljubimka, kuhati boljše kosilo, biti na razpolago 24/7 in v vseh pogledih skrbeti za Adama, da ji ga čudovita Ženkica ne bi speljala.
Ko je po nekaj mesečnem napornem prizadevanju spet sprehajala dete, je naletela na…
… Adama, Ženkico in njuno dete! V trenutku se ji je sesul svet.
Z nasmeškom na obrazu jima je povedala, kar jima je šlo in odvihrala. Tudi Adam in Ženkica sta sprva še imela nasmešek na obrazu, ker sta upala, da je Eva dovolj liberalnih načel, da bi bila pripravljena sodelovati v mnogoženstvu, a ju je naivno upanje hitro minilo. Ojoj, sta se motila!
Celotno dramo je iz ozadja spremljal Roki Modri in žalostno zmajeval z glavo: “Joj, kam gre ta svet!”
Adam je brž odvihral za Evo, ker je po tolikih letih skupnega pitja piva in uživanja jagod ni hotel pustiti kar brez boja. Tudi mu nekako ni bilo (najbolj) za plačevanje dvojne preživnine. 😕
Takoj ko je odnesel pete, je izza vogala prišel Bakreni. Puf! dete Adama in Ženkice je izginilo.
Bakreni je po francosko poljubil Ženkico (dajmo se na tem mestu spomniti, da je Ženkica poročena z MamSulico) in jo prijel za okroglino na zadnji strani. Zasmejala se je, ga prijela okoli pasu in skupaj sta odšla…
Roki Modri je le osuplo opazoval. Nič več mu ni bilo jasno. Prišel je k meni na posvet, kaj narediti… ali naj Adamu pove, da ga Ženkica, ki že tako ali tako vara MamSulico, vara še njega in da dete sploh ni pravo?!
Tuhtala sva in tuhtala in natuhtala rešitev problema… Več o tem naslednjič.