Category: vseostalo

Vojne, žvižgači in kompromis

  By , , , ,

To bo težka objava, o žalosti, strahu, zgroženosti in dvomu. Obljubila sem si, da jo bom napisala. Tak je bil moj dogovor s samo sabo.

Neživalske Zverine

V daljavi (tukaj, tukaj in še kje) je polno groze, besa, krvavečih udov, prestrašenih oči; na drugi strani fizično neobstoječega zidu se sončijo od tobaka in kave obarvani zobje, prežeča režeča mačka iz čudežne zahodne dežele, medtem ko gnijoča apatičnost in puhla sebičnost delita karte: svetloba se odbija od njih, podobe smrti, raket, izstrelkov, blaznih ostrostrelcev, podivjanih psihopatov in histeričnih ostankov Ljudi. Današnji Dali in Picasso bi bila bližje resničnosti absurda kot absurdni resničnosti delitve na Pošasti, Zverine in Ljudi.

Strah me je, prvič me je resno strah drugih, slepcev z vidom 20/20, normalnežev z vsemi fobijami na seznamu vseh fobij.

Vsakič, ko se nasmejem, se hkrati zavem svojega strahu, ki ni isti, kot strah bežečih pred umiranjem. Slaba vest zadane kot tsunami: smejem se, ko drugi umirajo. Ne ker, le ko, nekje drugje, stran. Čut za smeh in smešno se potuhne globoko v črnino in potem traja preden spet upa pomoliti glavo iz varnega zavetja, poduhati temačni zrak in skočiti v zrak, dokler se spet ne zavleče v črnino. Kako ne bi, če se dogajajo takšne stvari, kot jih prikazuje posnetek…

Opozorilo: video vsebuje grozljive in krute prizore.

[iframe src=”http://www.kickstarter.com/projects/275961848/witness-to-the-suffering-of-ordinary-syrians/widget/video.html” height=”360″ width=”480″ frameborder=”0″]

Takšni smo: pošastni, kruti, zverine drug do drugega, ne glede na stran, vzrok, barvo kože, jezik, vero.

Piskanje in žvižganje

V obdobju nadzorovanja piškotkov, ki niso pecivo, nekdo v radijski oddaji reče, kako so ZDA bolj odprte, sploh kar se interneta tiče. So res? V isti sapi ta isti nekdo reče, kako smo v EU bolj konzervativni. Smo res? Potem pove, da gre pri piškotkih za regulacijo bolj na tehnični ravni in da se kontrolo nad spletnim pecivom prepušča uporabnikom, medtem ko v ZDA delajo na tem, da bi imeli kontrolo nad vsebino. Kdo je tu nor odprt?

V poslu ni nič zastonj, še najmanj zastonj stvari in analitične storitve.

Piškotki so super, omogočajo boljšo in lepšo uporabniško izkušnjo, zame naprednejše funkcionalnosti na spletni strani (ekhm… ekhm… naštej tri, ki ne vodijo do ‘filter bubble’).  Nekateri stokajo o upadu dobička, jaz pa imam občutek, da lahko končno izbiram svoje stranke v spletnem kurbišču, v katerem se je do sedaj s podatki v piškotkih delalo kot z dekleti v trgovini z belim blagom.

V zvezi z odprtostjo: ste slišali za Edwarda Snowdena, za nekatere junaka, za druge izdajalca, državnega sovražnika, vohuna in človeški izmeček? Najde se sto in ena anketa na temo  ‘Edward Snowden in pravica do žvižganja‘ ali ‘Junak ali junec?‘ z odgovori, ki povprečnega ne-Američana zmrazijo, kot da bi ga polizala Matilda po čelu, bradi, srcu in zdravemu razumu. Mazanje njegovega imena, izdelava psihološkega profila, na katerega bi bil Freud strašansko ponosen, zatrjevanje ‘skrivnost je skrivnost, četudi škodi človeštvu’ — to je le peščica orožja iz orožarne tistih, ki se igrajo z vžigalicami do kolen v cisterni bencina. Zanima me, kdaj oz. če sploh bo folk skužil, da ni pomemben posameznik – ne Snowden, ne Assange, konec koncev niti Janša izpred 20-tih let, ampak da so pomembna pogumna dejanja in odpiranje oči slepim z vidom 20/20.

Če človekoljubni posamezniki ne bi in ne bodo žvižgali, bomo vsi, razen redkih izbrancev, tenko piskali.

Vsi smo enaki, le da nismo. Veliki brat nas gleda, tudi če mi njega ne. Niso vse teorije zarote teorije in ne vse resnične, a če se o njih žvižga, so po moje vredne pozornosti.

Brezkompromisni kompromis

Kompleksni (ne nujno zakompleksani) ljudje sklepajo kompleksne kompromise. Moj je takšen: če hočem pisati o vsakodnevnih smešnih drobtinicah, bom pisala bom tudi o stvareh, ki so daleč od tega, da bi bile smešne. Moram pisati o njih, sicer me bo razžrlo in zastrupilo še tisto troho humorja, ki trenutno nič hudega sluteč nabira gozdne jagode na črnih obrnkih gozda Domišljije.

Najenostavneje je biti noj in tiščati glavo v pesek, a to še zdaleč ni najpametneje… za obstanek človečnosti.

Rada se smejem, še raje nasmejem, zato ta kompleksen kompromis.

Oksimoron in dva morona

  By , , , ,

Trudim se biti boljši človek, čisto zares. Nehala sem pizdakati za minutiae, iščem smisel v hrupnem nesmislu, berem klasike in fantastike, da bom razumela, kakšen Weltanschauung je najboljši za polno življenje in v čem je smisel odišavljenega wc papirja.
Danes sem žal pogrnila na preprostem testu zaradi dveh starih nesramnežev. Preden se napadem zaradi starostne diskriminacije, bom priznala, da sem do starejših sicer vedno spoštljiva in prijazna — kar me je večkrat drago stalo dušnega miru, ampak to je že druga zgodba. Tedensko se družim s skupino starejših 60+ in ti penziči, kot si sami ljubkovalno pravijo, so kul. Samo, da smo si na jasnem: ne posplošujem.

V vsaki starostni skupini se najdejo individuumi, ki bi jim bilo dobro razložiti, da se obnašajo kot moroni, vendar le, če bi jim to pomagalo pri osebnostnem razvoju, v nasprotnem primeru je škoda vsakega atoma porabljenga kisika, ker je končni efekt enak nul-koma-jozef. Previdnost je na mestu, da sami ne izpademo člani tega neljubega kluba.

Dva morona, o katerih je govora, sta tesno povezana z oksimoronom rezervacij za ICS. Če ne veste, vlak InterCity Slovenija (ICS) je trenutno najhitrejši vlak na relaciji Maribor-Ljubljana. Govorim o strašno neudobni reči z natrpanimi sedeži in ozkimi prehodi, brez stojišč, a kdo bi gledal konju v zobe, če ta najhitreje predirja progo? Za ta vlak je obvezna rezervacija, ki se dobi prezplačno na blagajni, medtem ko je na vlaku zanjo potrebno odšteti okoli 3 EUR. Rezervacija je poseben list papirja, na katerem je zapisan datum, relacija in enigmatična oznaka, npr. 3/47 ali 2/21 ali 1/31. Zanimivo: če postaviš Slovenca na npr. avstrijski vlak, bo hitro ugotovil, kaj so te oznake, a pri ICSu elastičnost uma seže le do naključnega sedeža, ki se zasveti očem. Zakaj so rezervacije oksimoron? Ker rezervirajo… nič. Upoštevajo jih le redki, ki si pridobijo rezervacije za ves teden, tisti bolj enaki med enakimi celo za ves mesec, in rezervirane sedeže branijo z nohti in zobmi, kdaj pa kdaj tudi z nekompromisnimi besednimi bodali, strele bliskajočimi pogledi in kretnjami, ki bi dvajset let nazaj povzročile vsesplošni pretep.

threat-o

Sprevodniki se morebitnim konfliktom elegantno izogibajo zavoljo dušnega miru, tu in tam opomnijo le osebe, ki lahkomiselno zasedejo sedež katerega izmed zgoraj omenjenih borcev.

Joker-Yelling-Hit-Me-The-Dark-Knight

Potem smo tu še ostali, ki ždimo v rezervacijskih vicah, ker nam je vseeno, kje sedimo, vse kar si želimo, je, da nas do Ljubljane nihče ne vrže s sedeža, na katerega smo sedli, ker je nek padalec zasedel tistega, za katerega imamo rezervacijo. Nevednim in dokaj prijaznim padalcem človek še odpusti, nikakor pa se ne da odpustiti arogance in nesramnosti današnjih dveh moronov.

Običajno zavojevalca vprašam, kje je njen/njegov teritorij, da se prestavim tja in si tako brezplačno kupim mirni dremež. Danes je bil vagon zelo poln in seveda je na mojem sedežu sedela stara vešča, njen veščak je delal gužvo na prehodu, kufer sem, kufer tja, ker od Maribora do Pragerskega (dobrih 15 minut) ni uspel ugotoviti, kam gre ta kos v vagonskem tetrisu. Sedela sta pri mizici na zunanji strani, notranja sedeža sta bila prosta.

“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež.” Tišina in očitna ignoranca.
“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež, la…” (nisem uspela vprašati, če lahko vsaj prisedem)
“NEEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA! NEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA!!!!!!”

Vešča je vreščala. Halo? Za mano je bila še ena potnica, ki je imela rezervacijo za sedež nasproti mojega in ki je podobno kot jaz izrazila željo, da bi sedla na svoj sedež.

“NEEEEEEEEEEE, TUKAJ SEDIMA MIDVA! IDITE DRUGAM! POIŠČITE SI DRUGI SEDEŽ!$%#$!” “NEEEEE, NEEEEE, TUKAJ SJEDIMO MI! MIIII! MI SÉÉEEEDIMOOOO TUKAJ!!!!”

Zdaj je vreščal še možakar, ki je še kar oviral prehod, da nismo mogli ne naprej ne nazaj. Zakaj sta potrebovala štiri sedeže, mi ni jasno. Še manj mi je jasno, kje in zakaj sta uspela stlačiti toliko sovražnosti v zgornje stavke, ko bi bilo tako preprosto reči:

“Izvolite, prisedite.”

anchorman-i-dont-know-what

Oprostite, ampak tako se obnašajo samo moroni. Na srečo sem našla sedež in tudi v Celju me nihče ni prestavil. Presodite sami, kdo je tu nor, kdo pristojen in kdo nedosleden, kdo komplikator, kdo nesramen in kdo _________.

Nedeljski šmorn in Življenjske resnice

  By , , ,

Dva dni nazaj sem med tekom v blatu sredi ničesa našla zlato žensko uro z majhnim diamantom na pasu in štirimi rubini na številčnici. Urni in minutni kazalec imata na konici droben smaragd. Če gospa iz okolice Ptujske gore pogreša to uro, naj se javi. Diamante, rubine in smaragde bom obdržala kot nagrado. Red mora bit.

V resnici ni zlata :)

V resnici ni zlata, niti nima diamanta, ne rubinov in ne smaragdov.

Že dolgo nisem ustvarjala… tako… malo za dušo… Prejšnji teden sem na RailsGirls trosila nasvete, kako (pre)živeti, danes sem se odločila ustvariti Življenjske resnice™, konzervirane življenske resnice za danes, jutri in dan po jutri v teh kriznih časih. Konzerve ne vsebujejo mesa dirkalnih konjev, ne konzervansov in ne drugih aditivov. Vsebina je naravni produkt, plod let izkušenj in zaletavanja v zid, neumornega čudenja in prepričanja, da je življenje ču-do-vi-to. Kakopak!

Življenjske resnice™ je ekskluzivna linija, navdihnjena z modnimi smernicami iz sveta modrosti, ljubezni in zaupanja. Z njimi ne morete zgrešiti ne v družbi na zabavah, ne doma na kavču.

Brezplačen vzorec “Ljudje so hecni” je primeren za vse, ki bi med drugim radi razumeli nenavadna dejanja, čudno obnašanje ali dojeli iracionalne razloge in razlage navadno logičnih oseb.

Ljudje so hecni.

Ljudje so hecni.

Podravski angeli in venture kapitalisti z ameriškim zaledjem so stvar pograbili v roku par minut, izkoristili veze in poznanstva, tako da je Življenjske resnice™ že moč najti na policah supermarketov v vaši širši okolici. V primeru, da jih v vaši najljubši veleblagovnici še ni, ne skrbite, kmalu se bodo pri vas zvrstili moji akviziterji. Pričakujte jih enkrat te dni.

Življenjske resnice so že na policah nekaterih večjih supermarketov

Življenjske resnice so že na policah nekaterih večjih supermarketov