Trenutno vozim dan pod vplivom:
Trosim koščke srca vsem tistim, ki ga hočete.
Bila bi Janis Joplin in Piece of My Heart, ker pa ni dovolj kvalitetnega posnetka, bo tudi Vanessa Amorosi super nadomestilo 😉
Morala se je kaznovati, ker se je pregrešila. Buzdovan ni prišel v poštev, ni ga mogla niti dvigniti, kaj šele, da bi zamahnila z njim. S helebardo se ji ni ljubilo ubadati, ker si z njo tako ali tako ni mogla nič začeti. Gledala je nunchaku v vitrini in tuhtala, ali se ji splača ubadati s kato nunchaku dai ichi, nakar je ugotovila, da tudi to ne bo pravi način za kaznovanje.
Obula se je in šla ven. Daleč nad Lenartom se je grbančila črnina, a je ni motilo. Saj bom pravi čas nazaj, si je mislila. Plezala je čez gozd in čez travnike, ob njivah in po cestah, pod gradom in mimo hiš. Na travniku pod gradom je na brzino izvedla še očno inšpekcijo Beeetk, ki so se mirno pasle, ugotovila, da nobena nima čupe in da so napol nage?! Oguljene Beeetke so se neuspešno skušale skriti njenim radovednim pogledom. Prerešetala jih je, analizirala strukturo volne in se zamislila…
Veter ji je nagajal. Potiskal jo je nazaj, kot gromozanska nevidna roka jo je tiščal zadenjsko in navzdol, da bi se pokorila in pokazala ponižnost. Ni se vdala. Pokazala mu je fakiča in brzela naprej. Črnina je bila vedno bližje, ona pa je bežala proti zaplati beline na nebu. Veter se je upiral in jo skušal premetavati levo in desno, na koncu mu je uspelo le zmršiti ji lase.
Vzpela se je v hrib, tekla s srno in pregnala zajčka. Pocartala je kužka, ki jo vedno pričaka na istem mestu, se je razveseli in jo ovoha, nato pa z žalostnim pogledom zre za njo. Pred gozdom jo je pričakalo…
Korak naprej in znašla se je pod obokom dreves. Tema jo je dohitela.
Veter se je okrepil. Besno je bičal drevesa. Bilo je veličastno. Bila je strašanska dirigentka naravnost iz Pekla. V ušesih ji je odzvanjala “In the nightside of Eden”. Grom in blisk sta se ji poklonila na oltarju Narave. Dvignila je roke, dirigirala drevesnim velikanom, nosnice so ji plale od razburjenja. Forte! Fortissimo! Nato bum! Sforzato! Dežnje kaplje v velikosti hroščev. Velikani so se ji metali pod noge, črnina se ji je vrtinčila nad glavo. Skrkala je hladen zrak. Forte! Fortissimo!
Tišina za bežen trenutek. Ubijanje samote in žrtvovanje tišine. Crescendo dežja in ona, ki je skakljajoče med kapljicami iskala pot domov.
Le še bliski v daljavi, tresenje neba in zadnji atomi besa pred odrešujočim nalivom.
Strašna dirigentka se je sezula in šla iz dežja pod kap.
To je bila najbolje vnovčena čokolada v življenju 😉
EDIT: Še dokaz, da nisem danes čisto nič tečna 
Za malo mlajše malo mlajša in veliko bolj seksi verzija 😀
Tisti, ki šele bodo veliki, sanjajo, tisti, ki nikoli ne bomo veliki, sanjarimo. Sredi belega dne in sredi najbolj črne teme, sredi prehoda za peščce in sredi vijugaste črvine med potovanjem po avtocesti Podzavesti.
Moje sanjarije so pestre, raznolike in razbojniške, polne bunkic, trakcev, starih papirčkov, zaprašenih misli, prepletenih prstov, nagajivih nasmehov in rabutanja jabolk. Zakaj so še vedno samo sanjarije? 🙁
Kje je tektonska prelomnica v življenju, ko si prestar za določeno vrsto sprememb? Sem že čez? Je potres zmajal temelje sprememb in moj ne-komformizem? Sem že prestara za “hece”? Mogoče le rabutam prepovedane misli…
Malo swingam, ne se bat… čistim podstrešje.
Craig David ve, o čem govorim…