Gladko ukrivljeno

Od danes bo vse drugače: svet bo trikoten, kamenje bo padalo navzgor in jaz se bom nosila kot pav, ki je levu ukradel grivo. Ne bo čisto tako. Od danes lahko nekomu, ki je rekel: “Kaj pa bo ona brez mene?! Brez mene ji ne bo uspelo!“, pogledam v oči in rečem: “A si kaj rekel?
Uradna listina je, lep kos papirja — ta diploma doctoris gradus — pomeni vse marsikaj in hkrati le kos papirja. Je seotejp na škatli 5 let spominov, dela, živciranja, paničarjenja, spoznanj, nepaničarjenja, presedenih in prebedenih ur, prebranih člankov, poslušanja “c c c“; je flajšter za usta tistih, ki so dvomili. Hvala vsem, ki ste bili danes z mano, tako ali drugače ali na tretji način (moje drage koore) 😉

Zdajle lahko vzamem pod eno roko brisačo, pod drugo Štoparski vodnik po Galaksiji in odštopam novemu življenju naproti. One down, billions to go. Začenši s februarjem. Predvidena je selitev, čaka me rojstni dan in morda death match v squashu. Človek od nečesa mora umret, ali pač? 😀

Ne vem, če marate matematiko, jaz jo zelo. Zadnjih nekaj let nisva prepogosto hodili skupaj nabirat krivuljnih integralov in diferencialnih enačb na travnik, vendar je nisem pozabila. Matematika je krasno preprosta v svoji kompleksnosti, prepeva v izpeljavah, med tem ko skače v spodnjem perilu definicij, aksiomov in teoremov. Da ne bom predolgo bluzila… v glavnem, končno je moje življenje gladka krivulja. Sama sebi sem že pokazala in dokazala, da sem parcialno odvedljiva in moja parcialna odvoda sta zvezni funkciji. Morda je čas, da se spet pustim malo integrirati. Dvojni integrali so kul. :mrgreen:

Lokalni maksimum sem že dosegla, zdaj je treba zavzeti svet, za njim pa vesolje! Mwahahaha! Mwahahaha! :mrgreen:

Prosim, ne mi zdaj priti z izjavo “Ti nisi čisto gladka.” Sem gladka. 😆

Kot v pravljici

Živela je v čudaški pravljici, le da ni bila ne Pepelka, ne Sneguljčica, še žaba ne. Ni bilo niti princa, niti belega konja, razen tistega v horseburgerju. Ni bilo ne gradu, ne cesarstva, ne prestola, ne pocurkanih romantičnih prizorov. Ni bilo zastrupljenih jabolk, ne sladkih poljubov, ne plesanja v mesečini in ne steklenih šuheljnov. Ni bilo skrivnostnega zaklada, ne dobrodušne debelušne vile, ne govorečih miši in ptic, razen posušenih pajkov v pozabljenih kotih.

Včasih se je posipala s pepelom, včasih polivala z vodo ali pa jo je oblival švic od teka. Njeni prijatelji so prihajali in odhajali v sanjah. Imela je sanje, ene bizarnejše od drugih. Najbolj domače se je počutila v temnih gozdovih, videla je vsaj tri konce sveta in preštevala duhove. Prvi, drugi, prvi, drugi.

Končno vem, kdo bi rada bila, ko bom velika. Tim Burton.

O smislu, nesmislu in koncu sveta

Lani se je dogajalo na veliko, letos se bo še na večje. Smisel je končno našel samega sebe, mene še ni srečal v živo. :mrgreen: Nekaj sva si sicer dopisovala, ampak takšne dopisne romance niso vredne piškavega lešnika, kaj šele oreha. Nazaj se ne splača gledati, razen v toliko, da se spomnim vseh fajn ljudi, ki sem jih spoznala … in vseh zmag, ki sem jih dobila nad samo seboj.

Doživela sem celo konec sveta… tak lokalni, z omejenim dosegom 😆 .

Spet tečem. Tek je anger management, rešitev za ciklanje v istih krogih razmišljanja. Poezija korakov, ritem srca in puhajoči vdih-izdih. Ni ga lepšega od svetlobe lune in škripajočih korakov po snegu. Svet je samo moj in sama določam meje, kje se konča resničnost in kje se prične domišljija. Nenevarna ninja, ki v temi išče zavetje za svoje fantazije.

Votlost in praznina se že umikata novim občutkom, občutenjem bližine in hipne naklonjenosti drugih bitij.  Smešno, zadnje čase se zbujam z metulji v trebuhu. Nekajkrat sem ta občutek zamenjala za jutranjo lakoto… :mrgreen: Kak dan ne spim, ker preveč intenzivno sanjam in se zaradi tega zbujam. Niso more, daleč od tega. Tečem tudi, da bi spala. Ne pomaga veliko. Osredotočam se na občutke, ne na osebe, nočem gojiti šampi(n)jonov lažnega upanja. Kljub temu se kdaj zalotim, da lebdim; potem mi pade kamen na glavo in pristanem. Štr-bunk.

Nemir. Pojavil se je slabi dve leti nazaj in zdaj noče oditi. Ni ne slab in ne dober, žene me, da raziskujem svoje strahove, testiram svoje meje in iščem nekaj, kar bi ga nahranilo in pomirilo. Če se ne premikam, se mi zdi, da bom eksplodirala, da se bom spremenila v žarečo kroglo in se razpršila v miljaužent iskric. Vem, kaj me lahko pomiri… vem, kdo me lahko pomiri… on tega ne ve. Mogoče je boljše tako. 😉

Avstralija, Nova Zelandija? Mogoče. Lahko pa se prej zgodi kaj nepričakovanega in prav fantazijsko nemogočega. 😀