Po hudo nepreverjenih in popolnoma izmišljenih informacijah naj bi znani in priljubljeni finski pisatelj Arto Paasilinna svojo knjigo Dedu za petami preimenoval v Žarku za petami. Seveda Žarko to že dolgo ve, ampak se ni hotel prej preveč hvaliti.
Paasilinna pravi, da … “Hec mora bit!”
Ko mali zeleni zgubijo ključe svoje vesoljske ladje, je štala. V soboto sem se mudila v Celju, bila sem povabljena na maturantski ples… kot gledalka (in glodalka). Ne bi predolgo o tem, da sem imela zgrešeno idejo o tem, kje se nahaja dvorana Golovec. Še dobro, da sem bila 45 minut prezgodnja, kljub snegu. Ja, drugi so zamujali pol ure.V avtu sem imela čas razmisliti, se na skrivaj hihitati in pisati bedarije. Ampak o tem kdaj drugič.
Kje so zdaj mali zeleni, kje? Kje?!
Počasi!
Med obhodom po balkonu nad dvorano so moji senzorji zaznali čudno znane frekvence. Takoj sem jih spoznala. Mali zeleni. Kako vem, da so bili oni? Ker jih imam ene par v glavi. Občasno jim uspe prevzeti kontrolo nad mano… No, večino časa jih imam na vajetih, ne prehitevajte s sklepanjem.
Vohala sem in vohala, da bi določila njihovo skrivališče, vendar sem (kljub zamašenemu nosu) vohala sam neke narezke… Ajej. Potem sem globoko, ampak res globoko razmislila (spustila sem se po stopnicah). Kam se skrijejo mali zeleni, da se jih ne opazi?
Bingo! Naravnost pred naše oči.
V okrasek na stropu. Ne bi se zavzela, če ne bi bučmani založili ključev svoje vesoljske ladje. V dvorani so ugasnili luči, zato so morali mali zeleni prižgati žepne svetilke. Vsem ostalim prisotnim se je zdelo vse to čisto normalno, del šova. Mene niso preslepili, mrhe male zelene!
Prilagam dokazno gradivo:
HA! HA HA! Kdo se zdaj zadnji smeje, a? Mrcine!
Where stories begin, originally uploaded by sparkica.
Ob preletu arhiva sem ugotovila, da mi je med vsemi meseci zmanjkal oktober. Ga pogrešam? Sploh ne. Vrzel ždi tam, služi kot opomnik. Zdajle me je opomnik opomnil, da me (ponovno) tiščanje glave v luknjo z ledom (upanje na čudež, na katerega v resnici niti slučajno globoko globoko ne upam) lahko stane… glave:
A) ali bo zamrznila in odpadla,
B) požrešen tjulen mi jo bo odgriznil ali
C) v najboljšem primeru, ki je hkrati v tej situaciji tudi najslabši, se lahko ponovi zgodba o dolgem potopu in pomanjkanju kisika.
Ne A, ne B in ne C mi ni simpatičen. Preziram luknjo z ledom. Luknja z ledom, a čutiš moj prezir? Tisti hlad, ki te bo obdal, ne bo led, ki te stiska, ampak hlad, ki bo zavel od mene. Dragi bralec, poglej, vem, da si zmeden in ne veš točno, kaj imam v mislih. Stvar je preprosta. Na svetu sta dve vrsti, recimo komplementarni vrsti, ljudi. Rečemo jim tudi ženske in moški. Če te instinkt še ni popolnoma zapustil, lahko ugotoviš, da je luknja v ledu prispodoba, morda ne najboljša, in sicer za moškega, ki me je v zadnjem času hote ali nehote vsaj trikrat (s)peljal na led. Ne gre za velike stvari, gre za malenkosti in tole ni žnaranje, ampak manifesto. Še osel gre le dvakrat na led, oslica mogoče celo trikrat. Luknja v ledu, želim ti prijetno ždenje do vsesvetovne otoplitve, jaz grem naprej.
Maloprej sem dobila preblisk. Ne vem, morda je kriva vsa ta statična elektrika, ki mi prasketa v ušesih. Med nami, električno induktivnimi brati in sestrami: suh zrak je prasica, še posebej, če si izredno učinkovit generator elektrike. Če suhemu zraku dodamo še mraz, dobimo mobilni generator isker, ki mu je odpadel smrček (konica nosu). Vse skupaj pa očitno pomaga pri sprejemanju manifestov.
Vmes sem pozabila, kakšen je bil preblisk. Jojme. 🙂