Uspelo je! Samo še vizo uredim, pa pičim štet kengurujem zobe. Ena, dve, tri, koala! Moj Samo in Eva bosta še marsikaj doživela in ušpičila.
Milojko, ki bi rad bil del moje zgodbe, je ukinil blog 🙁 Škoda, bi ga lahko kaj več povprašala glede njegove vloge v zgodbi… upam, da se bo našel v malo zmešanem Petru, ki v Franciji skrbi za invalidnega skladatelja.
Toliko o novicah in toliko o drobtinicah iz zgodbe.
Ker mi je moj dragi včeraj pozabil predati ključe za pisalno mizo z ultratežkimi predalniki, je seveda miza ostala v garaži, v moji sobi pa luda kuča.
V februarju me čaka obisk konference v Cambridge-u, UK. Čisto nič me ne mika poskusiti njihov znani fish&chips, zavit v časopisni papir 🙂 Lani smo bili v Birminghamu in Londonu, prečesali oba, da bi poskusili to znano angleško mastno zadevo. Našli smo le eno ‘past za turiste’, kjer je kombinacija nekaj krompirčkov in ocvrte ribe stala več kot kosilo v kakšni ne preveč zakotni in ne preveč fancy gostilni. Porkaduš so dragi.
Včeraj sem izvedela, da obstaja velika verjetnost (blizu 90%), da grem marca hraniti kenguruje 🙂 Howdy, mates! Jutri grem v akcijo za letalske karte. Naj bo Sila z mano! Potem pa si kupim največji klobuk, kar jih bom našla. Tak, da bo pokril pol Maribora in se bodo ljudje vsaj imeli čemu smejati 🙂
Želim si napisati knjigo, ali zgodbo za nadaljevanko. Ali morda avtobiografijo? 🙂 Raje ne, čeprav bi bila najbrž zanimivo branje, vsaj zame. Če bi bilo smešno-žalostno-komično-tragično meni, bi se nekje našel vsaj en ‘pacient’, ki bi mu ušel kak prdec smeha.
Ne morem odločiti, ali je to samo želja, ki bo to tudi ostala, ali so sanje (manj močno kot želja) ali pa se bo to nekoč res zgodilo…