Category: vse kar še ni in bo

Pesem kengurujev

  By , ,

Proti večeru, ko sonce ugotovi, da je razsvetljevanje ljudi nesmiselno početje, kenguruji dvignejo glave. Leže v travi razmišljajo o prostranstvih, ki so si jih nekoč delili z domorodci. Molče zapojejo pesem, samo skozi skakljanje proti električni ograji se odraža njihova poezija. Njihov zanos zmotijo le mimoidoči hrumeči stvori in porušijo skrbno načrtovano kompozicijo, ki je zorela med travnimi bilkami.

Simfonija šumenja trave se prepleta z butanjem valov v peščeno-skalno obalo, ki dajejo vsej šumni kulisi pravi ritem, avstralski ritem. In potem je tukaj še spomin na možakarja, sedečega sredi množice glasnih azijskih trgovcev s plastiko in še bolj plastičnimi ponaredki. Didjeridoo in utripanje src turistov, didjeridoo in težek zrak azijsko-indijskih dišav, didjeridoo in ritmično gibanje trebušnih in hrbtnih mišic ob valovanju zraka skozi leseno čudo. Ljudje na velikem otoku in majhen otok sredi ljudi.

Kenguruji so odpeli, morda je kakšen pustil svoje srce na ograji ali na cesti. Ne vem. Sama puščam divji del svoje duše tukaj, ko sedim sredi ničesar in sanjam o učenju strojev in strojnem učenju.

Guliverkina potovanja

  By , ,

Dost mam. Odhajam. Zdaj za teden dni, potem pa za ves mesec. Moram razmisliti, če sploh hočem nazaj (ne če hočeš, baba smotana, moraš!! 😈 )…

Cambridgeshire… Sliši se kot kraj iz Gospodarja prstanov. Mamljivo… če ne bi potovala ravno z družbo RyanAir, ki je kot “kolnkišta”. Poceni, a še vedno kolnkišta 🙂 Oprema letala je skladna s to besedo, enako velja za udobje. Verjetno pilot in ko-pilot vsake pol ure vržeta v ogenj lopato premoga. Nič ne bomo stokali, poceni je poceni, samo da leti. Glede varnosti me trenutno še ne skrbi; ko me bo začelo, definitivno ne bom več letela z njimi 🙂

Spakirala sem že, vsaj večino. Jutri spakam še računalnik (bognedaj da pozabim usmernik; v zadnjem mesecu sem ga že dvakrat pozabila doma) in to je to. Odhajam v deželo Velikanov, jaz, majhna Guliverka. Novim dogodivščinam naproti. Ojoj, zdaj se pa počutim kot Hobit. Mala Guliverka iz rodu Hobitov 😆

Jutri, preden grem, pocartam še Nubo, pocmokam dragega, rečem mojim adijo in… off we go.

Kaj si želim za rojstni dan?

  By , ,

Še nekaj dni in prišel bo… moj rojstni dan (ponedeljek). Glede na to, da me tisti, na katere jaz ne pozabim, radi pozabijo, in tisti, od katerih najmanj pričakujem, ne pozabijo, letos ne bom pozabila sama nase.

Ne želim si nič materialnega. Moje želje so nadrealistično velike:

  1. da bi Lars ozdravel,
  2. da bi do 28.2. uspela oddati temo za disertacijo,
  3. da bi se marca imela krasno s fantom v Avstraliji in se veliko “naučila” ( ta je še najmanj nadrealistična in čisto mogoča),
  4. da bi bilo med mojo odsotnostjo doma vse vredu,
  5. da bi roji mušic napadli zlobne (in hkrati nevoščljive) opice 🙂

Če pa res vztrajate… nič nimam proti čekom, kreditnim karticam, bančnim nakazilom, vrečam z denarjem 😉

Sprejemam tudi loto srečke, nasmehe, komentarje, kak vic, dobro željo, objem, poljub ali dobro knjigo.

P.S.: Zlobne in nevoščljive opice bodo že ugotovile, kdo so. Morda se bodo kdaj prepoznale v ogledalu, ko bodo stare in zgubane in jih bo zadela strela modrosti. Prej ni upanja 🙂